V dežinkastem dopoldnevu…

Kot je povsem običajno, po tem, ko Malo odpeljem, sem spal za dve noči, malo dlje kot osem ur in kot odrezan. Dovolj intenzivno, da je trdnost spanja že povsem popustila, ko je pisk telefona naznanil prihod sporočila…

 

V bežnem pogledu skozi okno se mi je zazdelo, da je dan suh, vreme »lepo«. Šele ko sem mačkoma nasul hrano, v njuni posodici, in odprl vrata, sem ugotovil, da dežuje, na rahlo, prijazno. Potemtakem je dejansko lepo. Tudi dežinke prijajo, naj si nebo dušo olajša…

Še mačetu sem postregel, in za cucka poskrbel ter pristavil vodo za kavo.

 

Dan za počivanje. V preteklem tednu nisva toliko umazala, da bi bilo potrebno pospravljati. Že res, da je nekaj prahu videti, zlasti na temnih podlagah, a z njim je tako, da – že uro, dve za tem, ko ga odstranim, se, spet, začne nabirati. Pa čeprav sredi zelenja, in v odsotnosti nekih makadamskih cest. Se že najde, očitno, da se nabira, tudi v meni se, nenehno, kot bi želel prikriti, v pozabo potisniti, ne vedoč, da kaj takega ni mogoče…

 

Ti, vražji Nemci, redno pobirajo dobitke! Je že tako, da moraš imeti dovolj denarja, da neke silne kombinacije vplačuješ, in se ti »sreča« prismeji, čeprav – ni sreče, vsaj tiste prave ne, v kolikor njenih semen nimaš v sebi nositi, z denarjem pa je tako, kot z vsem ostalim – če v praznem nosiš, če iz praznega prikipi, običajno v prazno tudi mine…

 

Da, plačujem, kot samemu sebi razlagam, »porez na budale«, s tem, ko najcenejšo možnost praznih upov vzdržujem z loto lističi. Tolažeč se, da bi bile moje številke zagotovo izžrebane v primeru, ko lističa ne bi vplačal. In »sanjarim«, še naprej, kakopak zaman, o tem, da bi, ko bi zadel…

 

Ne potrebujem pretirano. Ko bi pretirano zadel, vem, komu vse bi pomagal, z lepimi zneski, komu vse omogočil, da bi do trajne razrešitve določenih vprašanj, denimo bivalnih, preživetvenih, dospel. In bi se med temi ne znašli samo moji otroci, in neko sorodstvo, ne, tudi kakemu prijatelju, ali zgolj znancu, za katerega sodim, da dobrota v njem biva, bi pomagal. Sebi pa…

 

Sanjarim o neki »kmetijici«, na ravnini. O lepem kosu zemlje, krepko večjem, od tega, s katerim razpolagam, obenem bistveno lažje obvladljivem. O kosu, ki bi se dovolj daleč stezal, da bi radi tega lahko, skorajda, vse zunanje izklopil, medtem ko bi znotraj ograjenega vse ljube mi, z veseljem, gostil…

 

Ni, ni mi takšnega. Prav nič mi ni, doslej, zlahka dospelo. Z neba mi zmorejo samo običajne padavine, za ostalo se je potrebno potruditi. Pa še to, za kar se potrudim, mi rado »zdrsi« iz rok, ko bodisi dam, bodisi mi, proti moji volji, kakopak, vzamejo. V trenutku, brez slehernega pomisleka, kaj šele zadržka. Je že tako, da goltava sebičnost rada plane na polno posodo…

 

»Vedno je treba pozitivno misliti«, pravijo bedaki, kapitalni bedaki. Za mišljenje, kakršnokoli, potemtakem tudi za pozitivno, moraš imeti osnove, meni pa se pozitivnega bolj malo izkazuje, v odnosu do vsega ostalega, pa še to, pozitivno, je posledica izključno mojega dela, mojih prizadevanj, mojega znanja, medtem ko – več kot je nekih ostalih v bližini, bolj se obseg tega pozitivnega krči. In se porajajo povsem drugačne podobe, takšne, ki pričajo o tem, da je samo neumnost lahko večen optimist! Da, naivnost je vsem dana, in je potrebna, na slednjem začetku, ko zastaviš s spoznavanjem, ko zastaviš z nekim zaupanjem, za katerega pa se tako rado izkaže, da ga tisti, ki ga prejemajo, vredni niso. Večna naivnost, večno zaupanje, večni optimizem pa – samo bedak, dejansko, in nihče drug tega ne premore! Samo bedak se namreč ničesar iz svojega obstajanja ne nauči.

 

Težke misli, a primerne v dnevu, v katerem si tudi nebo dušo lajša. Moje nič ne more olajšati, čeprav poskušam, se celo trudim, a, očitno, to zaman počnem. Sem, kaže, povsem zgrešen, pa, kadar se nekaj zasidra v mojih globinah, takrat tam tudi ostane, do konca, pa naj bo v podobah veselja, ali v podobah bolečine, vseeno. Vse namreč, kar sem odživel, sem odživel iskreno, vsemu, čemur sem se dajal, sem se dajal brez oklevanja, želeč dajati se. In kadar se nevredno prejemanja izkaže, takrat – prenehaš dajati, samega sebe, a vse, kar je bilo, kljub temu ostane. Nisem »zmagovalec«, da bi zgodovino potvarjal, in tudi, ko bi bil, tega ne bi počel! Vem, kaj je prav, moralno, in kaj ni, laž se mi gnusi, goljufanje prav tako, brez preteklosti, čiste, nepotvorjene, pa tudi sedanjost nima bodočnosti. Vsaj verodostojne, človeka vredne ne...

 

Kava gre proti koncu, in razmišljam, da bi še eno skuhal. Da se, počasi, z dnevom soočim, čeprav…

Soočil sem se že z marsičem, pravzaprav se nenehno, in v nedogled, soočam, predvsem z razočaranji. A za to ni kriv »svet«, daleč od tega, je, kakršen pač je, in od njega ne kaže ničesar dobrega pričakovati, ne, kriv sem sam, ker iščem drobce v neki nepregledni gmoti vsega slabega, nevrednega, uničujočega. Ker sem bedak, ki iskrenosti, nesebičnosti, človečnosti pravico do obstajanja priznava, čeprav vedoč, da le tu in tam zares obstaja, in da je terna vseh tern, v kolikor se ti takšna, dejanska in edina sreča nasmeji, pa se ti pridruži!

 

Sproti, po »navdihu«, sestavljam seznam stvari, ki jih bom kupil, v torek, preletim zalogo cigaret, pa zlahka ugotovim, da takrat, ko je moj Čiček tu, krepko manj pokadim. Bo zaloga zdržala, celo do srede bi, čeprav bi, v običajnih razmerah, skorajda že morala poiti. Da, moja sonca, kadar jih smem živeti, zvečine posredno, žal krepko premalo tudi neposredno, jutranja kava, večerna žganjica, cigarete, pa kosmatinci, drevesa in trte – vse, kar mi je ostalo od tako imenovanega življenja, vse, kar in za kar še vedno sem, tu, da, bolj kot ne, v prazno svoj čas tlačim. Ja, res je, »življenje je lepo«, »lepo je živeti«… kadar si domač med domačimi, plehek med plehkimi, povprečen med povprečnimi…

 

Blagor jim! Kakor je blagor sleherni živali, ki v polnem vampu, potešeni sli, pa v suhem brlogu in v koščkih zabave vidi smisel tega, da sploh je, da obstaja! Sama sebi, očitno, namenjena, čeprav – živali imajo, v Naravi, določene vloge, neke zadolžitve, s katerimi se kot sestavni del neke verige, celote izkazujejo, vloge, na temelju katerih tej celoti prispevajo, ji obstajanje omogočajo, dočim dvonoga povprečnost… ne vem, dvomim, krepko dvomim, da mi do zaključka mojih dni uspe ugotoviti čemu, čemu za vraga je na tem svetu! Na katerem, med vsem ostalim, prav nič ni samo sebi namenjeno, na katerem vse ostalo plačuje, drago plačuje za lastne nezmožnosti, nepravilnosti, za odstopanja od predpisanega, zapovedanega. Ne, ubogim na duhu ni samo »nebeško kraljestvo«, njih je, docela, tudi, ali zlasti, tuzemsko!

 

Ko bi se znova rodil, kar, k sreči, tudi teoretično, ni mogoče…

Ne bi znal biti drugačen, ne bi zmogel, ne bi hotel! Ni človeku, med nagoni, da bi se kot žival izkazoval, in ni mu sreče, v taistem okolju, da bi smel, kolikor toliko nemoteno kot človek živeti, v nekem, vsaj relativnem, zadovoljstvu. Nasprotno – bolj kot živiš kot človek, bolj kot neke normative, etične, upoštevaš, se po njih ravnaš, dražje bo tvoje življenje, več boš plačeval, v podobi razočaranj, trpkosti, bolečine! A, kljub temu, predvsem sebi, in komurkoli drugemu, zmorem, zlahka, svojo vest razkriti, svoje zgrešenosti priznati, in se, radi svojih pravilnosti, zagovarjati. Zvečine resda zaman, ker sebičnost ne razume uvidevnosti, razdajanja samega sebe, ker neumnost še nikoli ni zmogla razumskosti dojeti, kaj šele kot edino normalno, za človeka, sprejeti jo, za svojo. Kjer ni, tam ni, tam ne cesar, ne vojska, ne hudič nimajo za vzeti…

 

Doslednost, načelnost, vražja zadeva! Ko vzgajaš, na njenih temeljih, spoznaš, da ti bo, slej ko prej, očitana. »Drugi so počeli to in ono, jaz pa nisem smel/a…«  Ne, res je, nisi smel/a, kajti enega samega človeka ni, ki bi smel, ki bi samemu sebi dovoljeval početi vse tisto, kar neki drugi počnejo, enega samega ne! In – če si že porojen/a na ta svet v podobah človeka, potem svoje življenje kot človek tudi odživi! Človeško, pošteno, do samega sebe in vseh ostalih, pa, žal, za »nagrado«, tudi boleče! Le smrad, smrad sebičnosti, pokvarjenosti, sprijenosti naj se nikoli vate ne naseli, kajti, če se – nikoli, do zadnjega svojega trenutka, in niti iz posmrtnega spomina nate, se ga ne znebiš!

 

Ja, vse »razumejo«, ti, ki »me« berejo, znane so jim besede, kakor so znane tudi mojima cuckoma, a še zdaleč jim ni poznano vse tisto, o čemer te besede govorijo. Povsem drugače vidijo, iz svojega parterja, povsem drugače, goltavi, sebični, doživljajo, njih »poštenost«, »načelnost«, »ljubezen«… še zdaleč niso podobne poštenosti, načelnosti, ljubezni! Za slednje je namreč potrebno predvsem samo-odrekanje, le-tega pa sebičnost ni zmožna, in se v varljivih podobah samo-odrekanja izkazuje samo takrat, kadar ji je zapovedano, drugače prepovedano in onemogočeno!

 

Nekoč sem »zvedel«, od nekoga, ki me »pozna«, »razume«, da ne bi (u)kradel, jaz, samo radi tega, ker bi se posledic kraje bal…

Žalitev, tako sem doživel razlago tega mene-»poznavanja«, žalitev, izrečeno iz ust, ki popolnoma drugačnemu svetu, od mojega, sodijo, ki so iz povsem drugačnega sveta, od mojega, pognala! Bil sem na položajih odločanja, dolgo časa sem bil, na položajih, s katerih bi lahko, ko bi me poneslo, odtujeval, marsikaj neupravičeno prisvajal, a viš, mene »oblast« nikoli ni kvarila, kaj šele pokvarila, mene »priložnost« ni za tatu delala, in naredila, daleč od tega, nikogar ni, ki bi mi lahko, zroč me v oči, očital, da sem si eno samo vžigalico neupravičeno prisvojil, eno samo vžigalico, kaj šele česa večjega, vrednejšega! Ne, nismo vsi nagonski, nismo vsi prilagodljivčki, nemoralni, prazni, goltavi, nismo! K sreči, in na našo žalost, temelječo na tem, da pa prav med takšnimi živimo! Ni ga policaja, tožnika, sodnika, biriča, ki bi do mene zmogel biti strožji, bolj neprizanesljiv, kot sem samemu sebi jaz, ga ni!

 

Pokaži, eno samo stvar mi pokaži, v vsej svoji preteklosti, katero si ustvaril/a, naredil/a, pa da je nihče drug, kdorkoli, v enakih okoliščinah, kot so (bile) tvoje, ne bi zmogel, ko bi hotel, rad porečem gluhim, nedojemljivim, potem pa ti jih bom jaz kar nekaj naštel, s katerimi se, še zdaleč ne, ne zmore vsakdo izkazati, ma kaj vsakdo, še med redkimi ne vsi, a sem se jaz z njimi izkazal… in se bova potem pogovarjala o zmožnostih, vrednotah, načinu obstajanja, ter ugotavljala razlike med nama! Razlike med liliputanci in guliverjem…

Ja, liliputanci »vse vedo« o guliverju, čeprav mu niti do gležnjev ne segajo, da bi ga v celoti videli, kaj šele razumeli, in mu ne verjamejo, ko trdi, da jih pozna, zroč jih s svoje višine, na tleh, in razbirajoč jih, med vsem, kar se tam nahaja.

 

Druga kava že teče po grlu. Maloprej sem jo prinesel. Moram paziti, zlasti kadar grem prek stopnic, zunanjih, in zlasti, kadar so le-te mokre, od dežink, da hoje ne bi »z glavo plačal« - mače se namreč mnogokrat dobesedno »zalepi« name, me spremlja, navzgor in navzdol, kot nekakšna senca, kot kužek, miniaturen, pa mi pod korake skače…

Dospevam do ure, katero bebci v svoja posmehovanja omenjajo, ko izrekajo nek svoj »dobro jutro radni narode Crne gore, podne je…«.

Bebci se radi posmehujejo, na tuj račun, kakopak, čeprav…

Kar nekaj časa sem, kot mladostnik, preživel v Črni gori. Zvečine sem krog desete vstajal iz postelje, in se krog enajste na kopanje podajal, pa takrat zares nikogar nisem videl zunaj, delati. A so bila, kljub temu, polja obdelana, pridelovano je raslo, potemtakem – ker se samo od sebe nič ne naredi, je nekdo le moral delati, narediti, se s pridnostjo izkazati! In – ko sem se, tu in tam, »zmotil«, pa se prej zbudil, da sem se naokoli že krog osme, morda pol devete podaj, da, takrat pa sem videval domačine, ki so se s svojih njivic v domovanja odpravljali. Da bi se žgočemu soncu umaknili, do večera, ko so se, znova, pridno nad zemljo sklanjali…

Za Bosance velja, da so trdih glav. Nič bolj, nič manj kot pripadniki katerihkoli drugih »narodov«! Ne, nasprotno, celo neko prednost imajo, v odnosu do njih, zmorejo se »sprdavati« tudi na lasten račun, ne zgolj na tujega, za razliko od »razvitih«, severno-zahodnih tupakov, samovšečnih, samozaverovanih, a preveč tumpastih, da bi zmogli karkoli zares videti, in zlasti sebe…

 

Dežinke še vztrajajo. Naj. Nebo si bo olajšalo dušo, enkrat že, moja do olajšanja nikoli ne bo dospela. Preveč iskreno živi, in je vseskozi živela, preveč zagnano je vrednotila, žal tudi tisto, kar se je kot nevredno izkazalo, pa se ji olajšanja ne obetajo, nasprotno, prej se ji bo še kaj pridodalo, v času, v katerem bo še smela dihati. Je, pač, svet »lep«, ni vrag, da ne bo poskrbel za to!