Ti in – jaz?!

Tvoj uspeh je odvisen od okoliščin, v okviru katerih si se izkazoval.

Od uspešnosti podjetja, v katerem si bil zaposlen, od delodajalca, njegove naklonjenosti, od plače, katero so ti namenili… in si se vedno kot izvajalec kazal – delal si tisto, kar so te naučili delati, in kakor so te.

 

Moj uspeh? Vedno proti okoliščinam. Vedno sam, na temelju lastnih prepričanj. Za razliko od tebe se nikoli nisem prodajal, vselej lastnim načelom zvest ostal, prodajal sem izključno sadove lastnega dela.

K delu sem pristopal tvorno, sprejemal, kar je bilo za sprejeti, zavračal ostalo, pridodajal, in vedno je bilo tistim nekim za menoj težje, kot je bilo tistim pred menoj, obenem pa – večine tistega, kar sem počel, me nihče ni mogel (na)učiti. Potemtakem sem svoje neke uspehe dosegal izključno na osnovi svojega znanja, zmožnosti, na osnovi tega, kako sem samega sebe v delo vnašal. In – nikoli kot izvajalec, zgolj in samo izvajalec!

 

Tvoj uspeh… bivališče. Absolutna večina do njega seže, takšnega ali drugačnega. Solidna pokojnina. Mrgoli jih z njo. Avto. Potrošna roba dandanašnjega. Denar na računu. Vsakdo, ki štedi, ga ima. Potemtakem – še kaj, kar pa vsakomur ni dosegljivega, v dočakanje danega?!

 

Moj uspeh… že to, kako živim, ko se nikoli z vetrom ne obračam… ko vselej v nasprotju z vsemi ostalimi govorim in ravnam… ko odklanjam vse kar se prek nekega reda, mimo vrst, pod roko prejema… ne, ne, že samo po tem, prepričan sem, jih prav veliko meni podobnih ne poznaš, če sploh koga! Pa ne vem, se mi malodane ne zdi potrebno, da bi, še dodatno, našteval tisto, s čemer sem se izkazoval in izkazal, in s čemer se še zdaleč vsakdo ne zmore, redki, zgolj redki, morda. In to ne na enem samem področju delovanja, kakopak.

 

Ti in – jaz?! In – da bi se primerjala?! S čem, po čem, na osnovi česa le?! Če si ti v eno stran, sem jaz v popolnoma drugo, pa zmoreva le to ugotavljati, da sva si neprimerljivi nasprotji, nikakor z neko podobnostjo izkazujoča se. Z izjemo tega, seveda, da oba telesi človeka zasedava… pri čemer jaz ne posedujem nekega zloveščega gena, ki bi me v nagonsko bitje silil. In…

 

Verjemi, tudi »na svet«, na vse obstoječe popolnoma drugače gledava, popolnoma drugače gledano vidiva, dojemava, razumeva, o njem veva. Popolnoma drugače, še v najbolj drznih svojih predvidevanjih si ne moreš zamisliti, kakšna razlika je med tvojim in mojim. Mimogrede – si sploh zmoreš zamisliti nekaj, karkoli? Ker, veš, za zamisliti-si je potrebna neka čudna vrsta mišljenja, abstraktno mišljenje mu pravijo, le-ta pa je sila redko na planetu izkazana, pa – ker je sestavni del, potemtakem predpogoj razuma, ko bi si zmogel zamišljati, ko bi zmogel s takšnim mišljenjem razpolagati, med nama ne bi bilo popolnega nasprotja, pač pa bi si bila zares podobna, povsem podobna!