Žanjem, žanjem…

Rodili so me, češ živi in žanji,

in žanjem kar nikdar bi žet ne želel,

ko hodim po poti, tej, svoji, vsakdanji,

kot človek edino hoditi bi smel…

 

Ni žeti v svinjaku, ni žeti v zverjadi,

dočim mi je zvezd na nebesih vseh žal,

med vsemi kot gadi imeti se radi

ničesar pogrešil, ničesar iskal!

 

Pa sad ko uberem, grenkobo izpriča,

in vrh hoče v blato, da v njem bi končal,

boga ni, gotovo, spoznal sem hudiča,,

povprek se po svetu dvonog je podal…

 

Ni živi in žanji, ni k soncu stremeti,

vse sanje tovrstne samo zabole,

le trpi, pretrpi, dokler je trpeti,

ni časa, ki k svojemu koncu ne gre!