Tako »ima rada« sebičnost (o pomoči pri umiranju)…

Sinoči sem slišal argumentacijo neke butaste zdravnice, ki nasprotuje zakonu o pomoči pri prostovoljnem umrtju, in to nasprotovanje utemeljuje z vprašanjem »kdo pa bo NASE prevzel to, da je ubil nekoga (katerega ima rad)?!«

Dajmo, uvodoma, razčistit s sledečim vprašanjem: kadar imaš nekoga rad, in vidiš, da ga nekaj muči, ga bremeni, boš takrat, morda, skušal pomagati in breme NASE prevzeti, da to osebo, ki jo imaš rad, razbremeniš, da ji olajšaš? Ali boš gledal na to, kako bo ob tem TEBI?!

 

Imaš rada nekoga, ti, butasta, sebična zdravnica, gledaš ga, nenehno, kako TRPI, PROSI TE, da mu pomagaš, da MU TRPLJENJE ODVZAMEŠ, da ga ODREŠIŠ… ti pa se boš ukvarjala z vprašanjem, kako boš, v kolikor boš želji ustregla, nosila nastalo breme?! In samo zato, da TEBE ne bo »pekla« vest, samo zato boš – še naprej gledala njegovo trpljenje in ne uslišala njegove želje?!

Pa te vprašam: KOGA pa imaš zares rada, kajti tistega, kateremu NE skušaš pomagati, zagotovo NIMAŠ! Veš koga? SEBE, kajti v konkretnem primeru IZKLJUČNO NASE gledaš, in ti je figo mar za to, da ta, katerega »imaš rada«, trpi, da mu lahko pomagaš, a mu ne! Samo SEBE imaš zares rada!

 

Pač, nenehno govorim o tem, da je nagonska zasnovanost SEBIČNA, da zmore »imeti rada« druge samo toliko, kolikor ji ti drugi neka ugodja, kakršnakoli (lahko tudi ugodje, v konkretnem primeru, mirne vesti), porajajo, dočim ima zares rada izključno sebe, nikogar drugega. Očitno je tvoja vest pomembnejša od tega, da tistega, katerega »imaš rad/a«, razbremeniš. In, zanimivo – pri tem, ko bi mu lahko pomagal(a), a pomoč iz povsem sebičnih razlogov odrečeš (pomeni da PRIPOMOREŠ k NADALJEVANJU TRPLJENJA), pri tem pa te vest prav nič ne peče!

 

V preteklosti sem pisal o vojakih, ki so odklonili streljanje na nemočne ujetnike, čeprav so vedeli, da bodo, zaradi tega, sami ustreljeni. Da, UVIDEVNOST, SOČUSTVOVANJE, NE-sebičnost, prevzemanje bremena nase… to, pač, NI odlika nagonskega sveta!

 

Aha, ja, pa še na 17. člen Ustave se sklicujejo, takšni bebci, na člen, ki govori o nedotakljivosti življenja. Res je tako zapisano, a to velja tako razumeti, da nihče nima pravice po lastni volji posegati v TUJE življenje (v praksi sicer prvovrstna dvoličnost, kajti pod raznimi svojimi svetimi-zadevami bodo tudi ubijali!), NIKAKOR pa NE velja v smislu, da sam ne bi smel o sebi (potemtakem tudi o svojem živetju) odločati!

 

Za zaključek: v kolikor bo zakon sprejet (upam, da bo), bo tako in tako slehernik sam odločal, bodisi o tem, če želi umreti, bodisi o tem, če želi pri umiranju nekomu pomagati, pa zares ne vem, kako bi to lahko bilo komurkoli drugemu moteče?! Razen bebcem, kakopak, ki so prepričani, da morajo o vsem odločiti!