… a
sem kar veliko postoril…
Dobro,
od fizičnega dela imam pokazati le to, da sem zapolnil vse »drogove«, namenjene
posebnim dnem, pa so »zastave« treh pranj tudi zunaj obešene, glede na to, da je
na premičnem sušilu zmanjkalo prostora. Samo še posodo nameravam pomiti, v
preostalem času pa bom svobodno-po-svoje…
Sem
pa zadovoljen, ker mi je uspelo pregledati ponovno poslano gradivo, povezano s
knjigo v nastajanju, ter uskladiti še poslednje podrobnosti, pri čemer si
štejem v velik uspeh to, da – absolutna večina mojih pripomb na lektoriranje je
upoštevana, oziroma, drugače povedano, od prvotne »neštetosti potrebnih
popravkov« (dobro, v založbi so ocenili, da je teh popravkov malo, a za moje
pojmovanje, za moj odnos do jezika, jih je malodane mrgolelo) jih je le za neko
pikico ostalo. Potemtakem mi je dopuščeno tvorno posegati v jezik, in malodane vsi
argumenti, s katerimi sem to poseganje podkrepil, so sprejeti.
Ne,
ne gre za dlakocepljenje, za neko samo sebi namenjeno ugovarjanje, pač pa za
sila preprosto dejstvo, ki pravi, da – če sem že podpisan pod pesmimi, potem
rad vidim, da so dejansko moje, da ostanejo takšne, kakršne sem zapisal. V
nasprotnem primeru bi knjigo raje odpisal.
Veliko
primerov poseganja v zapisano sem doživel, a mi je povsod, kjer sem imel voljo
za to, uspelo svojo integriteto ubraniti, kajti v nasprotju s tistimi, ki »vedo«,
da je jezik »živ«, obenem pa se togo držijo pravopisa, se zavedam tako »živosti«
jezika, kakor tudi njegovih pomanjkljivosti, ki se v zadnjih časih, odkar so ga
v svoje roke uradno prevzeli »izšolani strokovnjaki«, prav nič lepo množijo.
Novodobnost, na žalost, prej, vsaj večinoma, govori o nazadovanju, nikakor o
napredovanju…
Ni komentarjev:
Objavite komentar