Tišina.
Legla je prek praznine prostora, v kateri se samo kletvice drenjajo, neslišno,
čeprav kriče v meni porojene. Ni hujšega, kot je to, da se ti v tistem,
katerega imaš rad, razkrije smrad, da drugega izraza ne uporabim, celo
kapitalen. In podobe neba prekrijejo podobe umazanije…
Malo
sem odpeljal, gisko tatino sonkasto. Sinoči sem poskrbel, da se je vsaj pol ure
krohotala, preden sva se dogovorila, da bova spala. Tudi dopoldne, pred
odhodom, je bilo enako. Krohot, ob katerem onemita glas in dihanje, v meni pa
poje, ko potočke njene radosti vpijam. Da, res je, tata marsičesa ne zna, znam
pa se odpovedovati za otroka…
Ko je
doma, marsikdaj zaželi »klavir«, potem pa, tovrstnih stvari se zna hitro
naučiti, pritisne stikalo za samodejno predvajanje posnetega, in pleševa, ali
pa z najinimi »glasbili« pridodajava. Kadar je ni, in je tišina z menoj, je
vselej z omare, da tu in tam družno nekaj korakov skozi čas narediva. Upam, da
bo tudi Mala v glasbi iskala, ne v smetju…
Pred
časom sta se pojavila na obisku svakinja in brat, in takrat sta mi pripeljala
tovariša. Na njunem koncu je zanimanje zanj ugasnilo, na mojem zmore čarati,
vsaj toliko, da je moč tišini požugati. Glasba nikoli ne zataji, samo izvir
mora imeti…
Ko
bom star in se bom zmanjšal, in ne bom več zmogel, bo ona zame skrbela, mi je
povedala v teh dneh. Ne boš, dete, ne boš, sem ji povedal, te imam preveč rad,
da bi ti to dovolil. Mi je pa všeč, da tako razmišlja, čeprav bi raje videl, da
ne bi. Niti tistega, kar sicer mora početi, da »se uči za življenje«, ji ne
dovolim delati. Dokler sem živ, in zmožen, bom raje skrbel za to, da bo čim
bolj nemoteno svoje otroštvo uživala, za razna opravila se bo že kasneje
pripravila. Če se jih slehernemu bedaku uspe naučiti…
Da,
tovariš. V današnjih časih, časih bebavega primitivizma, celo grda beseda. Kako
bi ne bila, ko pa tovarištva ne poznajo. Celo sinonim jim je, za »komunistične«
čase, katerih nikoli bilo ni, in jih, sredi živalstva, tudi nikoli biti ne more.
Tovarištvo je nasprotje požrtne sebičnosti, na mrgoleča »prijateljstva« bi se
pa celo moj Tar podpisal…
Kakorkoli
že – tovariš je vselej pri roki in le takrat, kadar bi me jeza popeljala, ga
pustim mirovati. Preveč lepega zna dajati, pa mu ne dovolim spoznati »hvaležnosti«,
takšne, denimo, kakršno sem sam zmogel dodobra doživeti. Ja, je res, da je »samo«
naprava, a baje pri sleherni zadevi sebe izkazuješ…
Ni komentarjev:
Objavite komentar