Temeljni
koncept »družbenega« delovanja, tudi in zlasti v »vzgojno-izobraževalnem«
procesu, je – izstopajočega posameznika prilagoditi okolju oziroma večini. Tako
bo, baje, ta posameznik lažje-živel, čeprav…
Povprečnosti
ni potrebno prilagajati, samo dresura, usmerjena v upoštevanje nekih temeljnih
opredelitev, zadošča, za to, kakopak, da o teh opredelitvah »vedo«, dočim je za
njihovo upoštevanje in izvajanje potrebno krepko več, okolje, ki zmore delovati
tudi po represivni plati…
Podpovprečnosti
neki poskusi prilagajanja tudi ne škodujejo, četudi ji, vsebinsko gledano,
koristijo ne, pri izstopajočih NAD-povprečnih pa je zadeva krepko drugačna…
Ne
vem namreč, če je ravno hvale vredno to, da boljše prilagajaš slabšemu, zmožno
nezmožnemu, umno ne-umnemu, vem pa, z gotovostjo, da je sleherni tovrsten »uspeh«
v bistvu neke vrste zločin, s katerim (psihično, posledično vsestransko)
onesposobiš, uničiš, spraviš v stanje mrtev-pri-živem-telesu…
Po
eni strani čvekedrajo o neki vzgoji, po drugi se ne zavedajo, da je njihova »vzgoja«
le, prav nič več, ukalupljanje vseh tistih, ki drugače, kot v kalupih, niti ne
zmorejo živeti sredi ostalih. Je proizvodnja tekočega traku, proizvodnja
robotkov, klonov, ki se že sami po sebi izkazujejo s pogojnim refleksom, »vzgojeni«
pa še toliko bolj, dočim je prava vzgoja – oblikovanje suverene osebnosti. Pri
čemer pa se je potrebno zavedati, da mora biti osebnost najprej zasnovana, da
bi ji bilo moč pomagati (za)živeti. Pri nagonih je ni, je ne more biti, ker so
nenehno »oportuni«.
Še
dobro, za splošno stanje, da se, tu in tam, najde nek Nikola Tesla, ali podoben
mu um, pri katerem tej butasti »družbi« njeni kalupi ne uspejo! Ko se ne bi
našli, takšni »odpadniki«, »nenormalni«, takšni, ki »ne vedo kako je pravilno«…
ma, niti pomisliti ne upam o tem, kako bi realnost zgledala…
Bebec
ne zmore drugače učiti/vzgajati, kot bebavo, in v bebavost. Povprečje pa se ne
zmore pohvaliti s tem, da to bebavost presega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar