»Ljubitelj« Narave…

Sodi v povprečno nič posebnost. Že ko ga pogledaš, in spregovori – minuta, dve, pa že odkriješ ves njegov potencial. V duhu tistega, da je skromnost lepa čednost, pa, če je že drugje ne izkazujejo…

 

Kakor vsak pravi povprečnež, je tudi on »ljubitelj« Narave in, kakopak, tudi »ljubitelj« živali. Drugače ne gre, če povprečni globokoumnosti slediš, kajti – če ne maraš živali, potem tudi ljudi ne moreš imeti rad. On pa jih ima, kako jih ne bi imel, takrat, kadar mu tako, pač, ustreza…

 

Včeraj je tekom celega dneva ter zlasti zvečer in krog polnoči vneto izkazoval svojo »ljubezen«, do Narave in do živali, kakopak. Kljub temu, da je mejaš z mlajšim možakarjem, ki se trudi oživeti neko kmetijo, kar mu, zaenkrat vsaj, tudi uspeva, pa vneto sadi, krči, okopava in, da, tudi za živalski svet je poskrbel, pa ima ovce, koze in dve oslički. Te živali imajo stajo približno sto metrov zračne linije vstran od hiše tega »ljubitelja« Narave, in živali. Najbolj oddaljen del pašnika, na katerem imajo vselej prosto pot, dan in noč, pa je, morda, nekih petdeset metrov več. Kakorkoli že – včeraj so te živali, domnevam, silovito »uživale«, ko jim je sosed svojo »ljubezen« z zverinskim pokanjem izkazoval. In bebcu niti za hipec ni kapnilo, iz riti v betico, da jih straši…

 

Da, gre za povsem isto podobo »ljubezni«, s katero se vselej izkazujejo, za imeti-rad LASTNO ugodje, pa mi narava prija, kadar mi prija, in imam živali rad, kadar mi prija imeti jih rad, sicer imam pa najraje – sebično primitivnost lastnih nagonov, ki se ničesar zavedati niso zmožni, niti sebe!

 

S Tiso sem se znašel, bila je ob meni, v sobi, »gledala« sva neko »poljudnoznanstveno« oddajo, novodobno, kakopak, iz katere je kipela veleumnost pameti, kot ugotavljalke, seveda, prek računalnika pa sva, dokaj glasno, poslušala mariače, pa – toliko, da mi ni zlezla v naročje, a v nenehnem božanju in objemanju se vsaj tresla ni, od strahu.

 

P.S.

Omenjenemu »ljubitelju« Narave in živali zapišem, v bran, da je tudi z okoliških gričev na veliko vojno stanje potekalo, čeprav se malodane povsod nahajajo neke živali, bodisi tiste rejne, bodisi v podobah »domačih ljubljenčkov«, bodisi »samo« prostoživeče, divje. Ki, po vsej verjetnosti, ob divjanju svojih podivjanih dvonogih sorodnikov, prav nič lažje ne dočakajo zaključka izkazovanja – sebičnega primitivizma?!

 

Pa še to: med takšnimi »ljubitelji« Narave so tudi tisti znalci, ki nasprotujejo vetrnim elektrarnam, češ da bi ptice malodane iztrebile. Zanimivo bi bilo ugotoviti, koliko ptic, in preostalih živali, se v paničnem nočnem begu poškoduje, koliko jih, ne nazadnje, strah celo s svojim živetjem plača…

 

In še to: zanimivo, koliko lažje je na deset tisoče evrov, če ne celo na sto tisoče, zmetati dobesedno v nič, pardon, v primitivno zadovoljstvo primitivne nagonskosti, kot pa taisti denar, ali vsaj njegov del – nameniti, na primer, Rdečemu križu…