Med
razumom in pametjo, med človekom in živaljo je za sto osemdeset stopinj
različnosti, pomeni, da gre za popolno nasprotje…
Najprej
moraš imeti DRUGEGA rad, najprej moraš za DRUGEGA živeti, da zmoreš govoriti o
ljubezni, o skupnosti, dejanski in trajni… in to je popolno nasprotje njihovega
sebičnega najprej moraš imeti rad SEBE, in svoje ugodje…
Če
imaš najprej (in vedno) SEBE rad, potem si sebičen, potem se ne izkazuješ z
uvidevnostjo, ki je popolno nasprotje sebičnosti, potem ne moreš govoriti o
neki omembe vredni skupnosti, kajti v skupnosti vsak njen delček stremi k
dobremu za skupnost (pa šele posledično zase pričakuje)… če imaš najprej sebe
rad, potem ti je skupnost ljuba samo toliko, kolikor zmoreš v njej sebi iskati,
najti, živeti. Pomeni, da se mora ta skupnost TEBI prilagajati, biti po-tvoje,
pomeni, da od te skupnosti pričakuješ, in terjaš, da se sebi odpoveduje, v
tvojo korist, terjaš potemtakem tisto, kar sam nisi zmožen izkazovati! In
takšen odnos zagotovo ne more biti ne etičen, ne dejansko ljubeč.
Ne,
resnično ne dovoljujem, da mi živali razlagajo svet, ko pa niti sebe ne
poznajo!
In –
ah, da, da, saj živijo skupaj, drug ob drugem, pod istimi strehami, ni kaj,
interesi za to poskrbijo, vendar je potrebno razlikovati med sobivanjem in
simbiozo, tako običajno zadevo v živalskem svetu!
In
takšne razlike, razlike v videnju, dojemanju, pojmovanju, živetju, obstajajo
povsod, dobesedno povsod, kajti pogojene so z možgansko zasnovanostjo, s tistim
abstraktnim mišljenjem, katerega oni ne premorejo, mišljenjem, ki je sestavni
del, potemtakem predpogoj – razuma!
»Sodobni
človek«?! Človek je natanko toliko, kolikor ptice letajo pod zemljo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar