Bi znala, a ne želi…

Prvi dan, dan prihoda – ves teden nisva bila skupaj, pa je potrebno nadoknaditi, in me požene v tek…

 

Zadnji dan, dan pred odhodom – potrebno je nabrati zalogo, za čas, ko bova vsaksebi, in sem še vedno v polnem teku…

 

Vmesni dnevi – skrbi, da v formi ostanem.

 

Kakopak, bi zmogla, čemu ne, da bi se sama zaposlila, vendar – zakaj bi tako počela, ko pa ima mene?! Otroci se namreč v samost povlečejo samo takrat, kadar v okolju ustreznejše možnosti ne najdejo! In…

 

Ne, ne, dnevi so prekratki, ne zadoščajo, pa se ponoči nenehno stiska k meni, in ji večinoma služim za blazino… v meni pa pesem, ko doživljam tisto, kar mi dete, s svojimi ravnanji, izpoveduje!

 

Ko bi bil »ljubeč«, pa ko bi polico imel, da jo zmorem tudi odložiti…