Čas pa le odnaša…

Nič sočutja! Takšno stanje.

Če te daje, če te muči, bol če te razjeda,

kaže se povsem vsakdanje,

ravnodušno gleda.

Nič sočutja! Ne zaznava.

Če te vrže na kolena, v solze te oblije,

v miru nekem svojem tava,

kot da zraven ni je.

Nič sočutja! Vedno manj je.

Potlej le naprej v globine pridno se zadira.

Celo neko čustvovanje

hira, in umira.

Vse do konca. V otopelo…

 

Žalostno nič, nič veselo,

prek gladine monotone,

da sijaj očem bi vzelo,

da življenje tone…

 

In takrat je še trpeče,

a se samo ne izvleče,

čas pa prav nič ne odlaša,

le odnaša, le odnaša…