Dete danes je jokalo…

Dete danes je jokalo, za menoj,

še pred tem sem jaz izjokal tovor svoj,

solze znajo potešiti, pravijo,

jaz pa mislim, da, preprosto, ne vedo…

 

Ko z neba znenada sune, ruši vse,

kar bilo je, kar je štelo, daleč je,

kaj pa je nemarni sili za srce,

ruši, golta, ko svobodna v svoje gre…

 

Kaj s solzami bi, z življenjem, ni ji mar,

bolj mi je za dete moje, jaz sem star,

sila bije in razjeda, kar uniči ne pogleda,

svoje niti ubijalske v nedogled razpreda…

 

Nekdaj dom, za hip trojica, komu mar,

je pošast, ki kremplje steza, kruta stvar,

uničuje, razkosava, ji nasmeh čez lica sije,

ne preneha, dokler sreče neke ne ubije…

 

Dete danes je jokalo, tudi jaz,

duša zmore tožna liti čez obraz,

je prav huda kadar se tako zgodi,

da brez duše niti ene solze ni…