Je vrag!

Je vrag, ko se nekdo ti kaže vse tja do neba,

kot sonce toplo, in kot zvezda, kakor sen srca,

potem pa se, znenada, skvari, in gre po poteh,

da ga na njih sploh vidiš, če poiščeš ga na tleh…

 

Nekoč je zraslo v veliko, potlej se poruši,

je znalo plemenito, potlej ni sledi o duši,

nekoč srce za dva je grelo, potlej pa je zledenelo,

in vse, kar vrednega bilo je, to je izpuhtelo…

 

Je vrag, če iz oči iskrenost v laži se razkrije,

če biser nek, blesteč, sijajen, pade v pomije,

če to, kar ti nekoč je štelo, je še sebi tuje,

če nek ponos, ki je veljal, se nič več ne sramuje…

 

Nekoč cvetelo je, in raslo, zdaj pa se razkraja,

nekoč budilo upe, zdaj pa le brezup poraja,

je znalo lepšati, svetliti, zdaj pa zmore le temniti,

je vrag, ko zmore prav kontrastno vse se spremeniti…

 

Je vrag, ko angelska podoba se drugačna skaže,

pa v peklu, tam, poleg hudiča, si obraz umaže,

če še na glavo se postaviš, ni ti spremeniti,

ni mila, da sled pekla zmoglo bi zares umiti…