Marš jaz!

Marš jaz! Tja, v gnojno jamo!

Pa kaj bi sploh še rad?!

Ko enkrat se razdamo,

smo le še za odpad…

 

Sem dal. Bilo je vzeto.

Tako vrti se svet.

Ostalo je izžeto,

s tem pa ni kaj počet…

 

Marš jaz! Persona bedna!

Dobil, kar sem iskal.

Je lekcija izredna,

z njo sem preveč spoznal…

 

Sem sanjal, upal, hranil…

Ne, ne, se to ne sme!

Le kdo te bo ubranil,

kadar razpreš srce?!

 

Tako ni moč obstati,

kjer zvezde zlahka mro,

te gredo poteptati,

zravnati te z zemljo…

 

Le marš, v odpis, v pozabo,

in križ, se ve, čez te,

ko nisi več za rabo,

brez tebe zlahka gre!