Moja »sreča«

Razmišljam, do kakšne sem »sreče« dospel!

Po načelih, pošteno, iskreno sem živel,

zaupal, pomagal, dajal se v jemanje,

in, ja, si dopuščal sem sanje…

 

Sem vse upošteval, od staršev, otrok,

v čutenju nikdar nisem bil praznih rok,

ob njih vseh težavah sem vselej hotel,

da njim bi čim prej jih vzel…

 

Sem vzgajal v Človeka, in to ni lahko,

večinski drugače v živetja gredo,

in ščitil, in branil, z besedami hranil,

nikdar jim presojati branil…

 

Nikdar nisem silil v nek prvi plan,

nikdar nisem bil v sebičnost ravnan,

nikdar me vodilo na lahke poti,

ki so brez morale, zadržkov sploh ni…

 

Ja, to je odgovor, ker drugega ni,

ta »sreča« me prav radi tega pesti,

z debelo bi kožo, in z ritjo sebično,

živel, bržčas, najmanj odlično!