Sonko moj mali…

Tri dni te ni, pa že izvem, da imaš vročino, da kašljaš, smrkaš, driskariš! Dete moje…

 

Jaz sem se pa zagnal, danes, da čim več pokosim, preden prideš, po možnosti vse, pa da bova imela znova celotno igrišče na razpolago! Ti se mi pa z vročino najavljaš…

 

Sem sédel, zdaj, prek dneva, da malo »sape zajamem«, in bom kasneje nadaljeval, s košnjo. Če se nek dež ne pojavi, nenapovedano, kakopak. Trenutno se oblaki gostijo, in piha, vse močneje, pa vrag vedi, kaj prinese. Za vsak primer sem tudi fige že nabral, in jih pospravil…

 

Ko boš tu, bova tudi k »palčici« šla, k tisti figici, katero sem iz veje vzgojil in sedaj pridno raste. Boš videla, kako se je že podaljšala, celo nekaj smokev, resda manjših, nosi. Upam, da tudi dozorijo, in da jih boš ti ubrala, boš do zadnje dosegla…

 

Nocoj spet nisem spal. Spet so mi misli po svoje organizirale noč, in med njimi jih ni bilo malo, v katerih si se ti pojavljala. Giska moja lepa. In se nisem pretirano trudil, da bi jih skušal odgnati.

Bo že čas, tudi za spanje, vsaj njega, časa, imam več, kot bi si ga želel. Za počitek, kakopak, za delo ga, običajno, primanjkuje.

 

Mače je… ma, tako kot ti – kamorkoli se podam, nekje v bližini čaka name, potem pa, kot kuža, skače za menoj, pred menoj, me spremlja, pa moram zlasti na stopnišču paziti, da ga ne pohodim, ali pa da, zaradi tega, ker mi v korak skoči, ne telebnem, izogibajoč se temu, da bi ga poškodoval. Pravi, da komaj čaka na to, da se skupaj, vsi trije, spet podamo na sprehod…

 

Prejela si pozdrave iz Zagreba. Baka in Oliver sta ti jih namenila. Bako si očarala, popolnoma, in zlahka ji nasmeh na obraz prikličeš, čvekica moja radovedna…

 

Kaže, da bova midva šla na sistematski pregled, tvoje zobke kazat. Če ne bo nekega prehlada takrat, seveda. Potem pa bova, ko se bova že na ravnini znašla, še izlet naredila, se šla malo potepat… v kolikor nama bo vreme naklonjeno. Vem, kam te bom peljal, morda bova tudi kolešček s seboj vzela…

 

Sanjarim o tem, da bi se podala na morje, vendar – le sanjarim, neke realne možnosti za kaj takšnega, vsaj trenutno, ne vidim. In je letos, zagotovo, ne bo. A bi te rad z morjem seznanil, in te plavati naučil!

 

Ja, popolnoma si me presenetila, s svojim prihodom na svet! In to pri mojih letih! In zlasti v stanju, v katerem ti nečesa večjega niti nuditi ne morem, bolj ali manj zgolj sebe. Dokler bom še to možnost imel…

Starejšim sem hitel, po najboljših močeh, lepšati, z igračami – samo ko na kupe nekega pliša, številne pakete lego kock, in ostalega pomislim, z učenjem igranja na glasbilo, z izleti, letovanji, zimovanji, ma, s čemer se je le dalo, tebi pa… bolj malo, v nasprotju z mojimi željami, bolj malo, a kaj, ko nimam iz česa.

 

Vem, dete ljubo, vem, še kako vem, da že med temi igračami, katere imaš, večina, bolj ali manj, le »prah nabira«, in vem, da zmoreva čas, ki nama je dan, popolnoma v tvoje zadovoljstvo preživeti, vendar… ja, tata bi hotel več, še več, do neskončnosti, malodane, več, a kaj, ko, očitno, nisem »pravi« za kaj takega!

 

Veš, tudi pri sestri in bratih, tvojih, sem znal brzdati svoje dajanje, in njih želje, pa sem kar nekajkrat slišal o tem, da niso imeli tega ali onega, kar so vsi ostali imeli, denimo mobilnega telefona, vse do odhoda v gimnazijo, ne, pa da niso smeli iti tja, kamor so drugi starši svoje otroke puščali, vendar –nikoli, zame, niso bili »drugi otroci«, daleč od tega, vselej sem jim hotel pomagati do tega, da postanejo nekaj popolnoma drugega, drugačnega. In mi je tudi uspelo, čeprav danes, ko o tem razmišljam, ne vem, ali naj zapišem na srečo, ali, morda, na žalost, kajti – ni priporočljivo biti drugačen, v kopici enakih!

In tudi pri tebi se bo marsikaj našlo, vsaj z moje strani, česar ne boš imela, čeprav bodo »vsi drugi« imeli, in kamor ne boš smela, v preranih svojih letih, čeprav bodo »vsi« smeli tja. Se bo našlo, zagotovo. In prav radi tega, pravzaprav tudi zaradi tega, bi ti rad leta, tvoja leta, katerim je moč tudi otroštvo poreči, leta odraščanja, čim lepša porajal. Upam, da mi bo vsaj malo uspelo, pri tem.

 

Ja, popolnoma si me presenetila, s svojim rojstvom! In novo luč, nov dan, novo sonce v moje obstajanje pričarala! Pravzaprav si že kar nekaj časa edino moje sonce, katerega smem, vsaj polovico dni v mesecu, ob sebi imeti. Morda boš, nekoč, ko boš svoje male imela, razumela to, o čemer ti zapisujem…

 

Marsikdaj so me že bedarije spraševali, številne bedarije, in med njimi tudi to, katerega od svojih otrok imam najraje. Bebci bebasti! Kot da bi bili nekakšne fotokopije, in bi bilo samo od barvitosti tiska odvisno to, katera mi je lepša, ljubša od druge! A niste, in nikoli ne boste, nasprotno, vsak je nekaj posebnega, vsi v sebi združujete nekaj skupnega, in nekaj izključno lastnega, pa imam vsakogar od vas najbolj rad, in vse skupaj! In je edino, v čemer se razlikujete, meni, pa zaradi tega drugačne »obravnave« vzbujate, pri meni, to, da – si ti še majhna, micena, nedoletna, pišče moje milo, in je tebi drugačen moj odnos potreben, kot starejšim trem, in te je treba usmerjati, varovati na vsakem koraku, dočim njim trem zgolj svetujem, takrat pač, kadar sem za nasvet povprašan. In bog-ne-daj da bi se z nekim varovanjem, pri njih, in njim, izkazoval, bi bil hitro »kregan«, češ da so že dovolj veliki…

 

Ja, razmetani, razkropljeni smo, po vseh koncih in krajih! In so le misli, moje, tiste, v katerih vas skupaj videvam, v katerih smo vsi, družno, eno samo, veliko, nasmejano…

Pač, tako je naneslo, tako nanaša, pa – da le čim manj odnese, če že mora, če drugače ne gre.

 

Vem, zavedam se tega, da sem sedaj še del tvojega življenja, občuten del, in da se bom, z leti, vse bolj v nek kot umikal, nekim drugim, nečemu drugemu. In je tako tudi prav, jaz lahko, in smem, (tudi) zate živeti, in za ostale svoje čičke, obenem pa ne pričakujem, niti slučajno, tega, da bi se zavoljo mene svojim življenjem odpovedovali. Jaz sem vas »porodil« na ta svet, jaz sem vam pomagal, da so vam »krila zrasla«, nebo je pa vaše, naj si vsak svoj kos izbere, in prek njega po svoje leti! Že itak ni, meni, boljših otrok, kot ste vi, že itak mi zmorete, marsikdaj, solze radosti priklicati. Le česa več naj bi si še želel?!

 

Ja, tudi tebe imam najbolj rad! In komaj čakam na to, da te zagrabim, sfaširam, speštam, poamam…