Od
praznine nimam ničesar pridobiti, z izjemo praznine, in njenega hladu.
Praznina
mi ni sojena, nikoli se nisem z njo izkazoval, nikoli se v njej iskal. Hladu pa
ne maram, častim sonce.
Za
praznino me je škoda. Pije, in pije, vse bi želela vsrkati, a je sleherne
kapljice škoda zanjo. Da se v praznini izgubi, da še sama praznina postane,
hladna, da bolj ne bi mogla biti.
Ne, ne
greva vkup, praznina in jaz. Ona želi zgolj po svoje, jaz po njenem ne zmorem.
Ona izpija, in ubija, jaz pa – častim sonce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar