Razpredajo
se vsepovsod,
nenehno,
še v spomine,
in
čakajo, da mnogih zmot
živetje
v nič izgine,
podobe
iste raznih slik,
le mreže
so, loveče,
na
vsaki čaka nek krvnik
na
kanček svoje sreče…
Kar
pade, to se ulovi,
ga nit
v nit ovije,
upira
se, a oslabi,
ko
strup se vanj razlije,
se
iskra v očeh gasi,
ne bo
se ji vrniti,
in
želo, ki se zasadi
do
konca vse izpiti…
Je hip
za hipom manj vsega,
se krči
senca bleda,
nič več
veselju do neba,
da tam
za ptico gleda,
bilo,
bilo je, a odšlo,
tja,
nekam, med izpito,
še želu
volje bo pošlo,
ko bo,
do konca, sito…
Ni komentarjev:
Objavite komentar