Uroš Vošnjak, Malo, malo

So moje pesmi vizionarske?

 

Moje pesmi, mnoge, tiste, ki o nekih čustvenih stanjih govorijo, so mislile, takrat, ko so nastajale, da govorijo za nazaj, dandanes pa se kaže, kot bi – govorile za v naprej. Pomeni, da bi lahko, pogojno vsaj, rekel, da so nekako vizionarske?!

 

Ne, ne morem tega trditi, sila domišljavo, neumno bi takšna trditev zvenela. Lahko pa povem, povsem preprosto, da govorijo o zadevah, ki so na tem planetu, očitno, vsakdanje, samoumevne, »normalne«. In govorijo o tem, da je edini imeti-rad, ki zares obstaja, nenehno, povsod, na vsakem koraku, tisti imeti-rad-samega-sebe! In govorijo tudi o tem, da moraš biti kar precej mahnjen, če v življenju, svojem, pričakuješ to srečo, da boš imel priložnost dejanski imeti-rad-drugega spoznati. Spoznati, doživeti, imeti. Tisti imeti-rad-drugega, ki gre prek vseh ovir, se razdaja, nesebično, in traja vse do tedaj, dokler traja tisti, ki ga v sebi nosi.

 

Ne, moje pesmi niso vizionarske, te, o katerih govorim, seveda. So zgolj – odraz nekega bebca, ki na tem svetu išče tisto, česar mu, kaže, ni najti.