Po deževnem včeraj...

Tako, pa mi je uspelo, danes, pokositi približno polovico doslej, v tem krogu, še nepokošenega. In me neka podobna površina čaka v prihodnjih dneh, v odvisnosti od vremena, kakopak. In takrat, ko bo Mala tu, bo tudi morala ždeti v čakanju, name, in na koso…

Bi rekel, da se veselim, nadaljevanja košnje, a se ne, pač pa se veselim njenega zaključka. Na preostalem delu sta namreč nabrežini, ki dobesedno tekmujeta, med seboj, kateri bo, s svojo strmostjo, uspelo prej spodnesti korak…

 

Zdaj sem prišel not. Da sem se obrisal, ves preznojen, in preoblekel. In še nekaj časa počakam, da se še nekoliko ohladim, pa da se lasje posušijo, potem pa se, domnevam, podam obrezovat, trte in drevesa, na tistem, danes pokošenem, delu. Domnevam, bom videl, kake volje bom, čez čas. Itak se mi nikamor ne mudi, dela, zaenkrat vsaj, še ne kradejo, tudi se ne bo samo opravilo, jaz pa imam na voljo ves čas, kar mi ga je, do smrti, preostalo.