Konec sveta…

Nekateri se bojijo konca sveta. Potemtakem se bojijo nečesa, kar sploh ne obstaja, ne zmore obstajati! Menda so se v šoli učili o neuničljivosti materije, a prav nič menda so redka znanja, do katerih dospevajo, uporabna, dejanska…

 

Lahko pride, in ne samo to, prišlo bo do konca »našega« sveta, potemtakem do konca nas vseh, in našega načina izkazovanja. Na srečo, kajti veliko, morda celo temeljno vprašanje je, če smo sploh vredni obstajanja! Svet pa, vse ostalo, kar ga sestavlja, tvori, pa nikoli ne bo umrl, kajti…

 

Svet, materija, »živi« v nenehnem spreminjanju, in medtem ko se na »naši« strani vesolja odvija odmiranje, pogled skozi vrata, na drugo stran, priča o – rojevanju!

Materija razpada, na najdrobnejše možne delce, in, tozadevno, izgineva. Te, drobcene delce, goltajo tako imenovane črne luknje. Pomeni, da na drugi strani teh lukenj obstaja nek prostor, v katerem se ti delci nabirajo, se nalagajo, gostijo…

 

Ja, gostijo se. In se bodo zgostili, ko se bodo v veliki gmoti nabrali, tako silovito, da bodo priklicali določena izkazovanja zgoščene materije, od daleč, in površno, podobna izkazovanjem, katera zmoreš ugotavljati, denimo, v povsem običajnem kompostniku, v katerem, postopoma, in zgolj v podobi enega od učinkovanj zgoščene materije, toplota narašča…

 

Ko bo dovolj narasla, na drugi strani »vrat«, teh črnih lukenj, toplota zgoščene materije, njene mase, bo zagorelo, tako silovito zagorelo, kot »naše« Sonce gori, verjetno še bolj! In bo prišlo do eksplozij, zaradi nabranih plinov, do tiste prve, najbolj silovite, kakršni v našem jeziku pravimo »prvi pok« (mimogrede – ni prvega »prvega poka«, kajti ti poki se vrstijo v neskončnosti, od nekdaj in do vselej, nenehno!), in do vseh ostalih, vse manjših, ki bodo prvi sledile. In v okviru teh eksplozij se bodo krušili delci nabrane gmote materije, nastajali bodo planeti, in njihovi spremljevalci, sateliti… Nastalo bo novo živetje, neko, pač, ki, morda, še zdaleč nam znanemu ne bo podobno, ali pa, kdo ve.

 

»Simpatična« so prizadevanja, izkazovana v podobah domnevnega »boja« za Naravo, zlasti, kadar jih izkazuje neumnost, in zlasti, kadar jih izkazujejo nedoletna piščeta, v podobah raznih gretk! Narava naših prizadevanj ne potrebuje, mi smo zgolj njen del, in ona je krepko manj odvisna od nas, če sploh je, kot smo mi odvisni od nje, kajti, veš – Narava je tudi Luna, in njene specifičnosti, Narava je tudi »večen« led, in »večna« puščava, skratka, Narava se zna, in tudi se, izkazovati v sila pestrih, različnih podobah, ki pa nam vse še zdaleč ne ustrezajo!

 

Narava nas je porodila, Narava nas bo preživela, Narava – je večna! Za razliko od nas. In v njej, ne glede na to, v kakšni podobi se kaže, si živetje, takšno ali drugačno, vselej najde poti. In vse te poti, v okviru zakonitosti Narave, vodijo v smeri razvoja, evolucije, in, domnevam vsaj, na vseh teh poteh se znajde tudi neumnost, ki zmore samo skozi svoje oči »videti«, in temu ustrezno vse, tudi neko razvitost, pojmovati. Pa se zgodi, da se neko bitje, nezmožno, bitje, ki dobesedno v ničemer k razvitosti celote ne prispeva, šteje za razvito, in to izkazuje zgolj radi tega, ker v nekem konkretnem okolju, in času, obstaja, ter se nad preostala, tozadevno nerazvita bitja, razvršča, čeprav – zmoreš, kot neka bakterija, preživeti milijone let?! Zmoreš, kot nek ščurek, na primer, neka miš, ali katerakoli, v Naravi živeča žival, obstati brez nekoga, ki bo delo zate, in tebi iskal, ti ga oddal v izvajanje, da boš do plačila, posledično do osnovnih možnosti lastnega preživetja dospel?! Zmoreš skrbeti zase, v celoti, tako kot to zmore vsako bivanje, na tem planetu, ki je, bolj ali manj, samemu sebi prepuščeno?! In zna, ter uspeva, do konca izrabiti danosti, katere so mu v uporabo dane!

 

V čem si bolj razvit, od ščurka, na primer? V tem, da, tako kot on, nenehno gledaš, kje boš nekaj za »požret« našel?! V tem, da, tako kot on, iz vsega, kar »požreš«, nek izloček narediš, da razvrednotiš »požrto«, ga razbliniš?! V tem, morda, ker »pametno« svoj prosti čas izkoriščaš, za neke športne prenose, za mehiške, osladne nadaljevanke?! Morda v tem, ker, bojda, hodiš v šolo, govoriš nek »svoj« jezik in se samega sebe zavedaš?!

 

Tudi ščurek zna, svojim pojmovanjem primerno, v ugodju preživljati svoj prosti čas, in je, kakor ti, zadovoljen že s tem, da je sit, in da se varnega počuti. Tudi ščurek hodi v šolo, ob čemer se kot krepko zmožnejši, od tebe, izkazuje – v bistveno krajšem času se nauči vsega, kar potrebuje za svoj obstanek. In se zares nauči, sicer že davno ne bi, samemu sebi, in svojim zmožnostim, prepuščen, zmogel preživeti! In tudi jezik govori. Resda krepko drugačnega, kot je ta, s katerim se ti izkazuješ, a se, kljub temu, zmore z drugimi ščurki sporazumevati. In tudi zaveda se samega sebe, morda niti ne tako drugače, kot se s takšnim zavedanjem izkazuješ ti. Začuti, in se ustrezno odziva, vse, kar mu ne prija, in tisto, kar mu…

 

V čem je, potemtakem, tvoja razvitost?! V tem, da se »šlepaš«… na razne galilee, ki ti uspejo, skozi stoletja, povedati, da je Zemlja okrogla?! Na razne bele, tesle… ki ti zmorejo olajšati življenje, da se ti ni več treba z brega na breg dreti, pač pa se lahko, udobno nameščen, s pomočjo telefonskega aparata pogovarjaš?! V tem, morda, da so ti razni kohi, in razni snovalci tehnološkega napredka, podaljšali, krepko podaljšali živetveno dobo, pri čemer še dandanes ne veš, kaj naj bi s svojim časom počel, z izjemo tega, da se oziraš naokoli, po tistem, česar še nimaš, a si želiš imeti?!

Vidiš, ščurki s takšnimi zadevami ne obremenjujejo svojih živetij, pa bi si upal trditi, da zmorejo, po ščurkovsko, kakopak, bistveno bolj polno, in sproščeno, svoje obstajanje zaokroževati! Da sami sebi ne »žagajo veje«, na kateri »sedijo«…