Bil sem
na obisku pri sinku, pet ur sva se prijetno pogovarjala. In »mali«, skorajda za
glavo višji od mene, je tudi za kosilo poskrbel, je pleskavice spekel…
Ko sem
bil, po malo več kot sedmih urah, od jutranjega odhoda, že skorajda doma…
Zadnje
štiri kilometre sem vozil po cesti, na gosto in debelo postlani z listjem, z vejicami
in z vejami, s točo. Zrna velikosti oreha…
Skozi
gozd je bilo še posebej »zabavno«. Že takoj na začetku so obračali avtomobile,
tisti pred menoj… cucka sta zaprta, lahko da sta prestrašena… tudi po drugi
cesti moram skozi gozd, ni jamstva, da bo tam kaj bolje, pa – poskusi, morda ti
celo uspe!
Drevesa,
poležana po tleh – kot da bi preizkušala zmogljivosti, spretnost voznikov. Slalom,
zagotovo, potrebna, edina uporabna, disciplina. Na določenih mestih dve kolesi
na cesti, drugi dve nekoliko z nje… a se je dalo, nekako, in – za las!
Tolažil
sem se, na poti skozi gozd, da je ujma, morda, samo dolino prizadela, in da je
bilo bregu prihranjeno. Marsikdaj se je že tako izteklo, vendar…
Pred
garažo »jezero«. Odtok je, očitno, zamašilo. Nekako mi je uspelo odpreti
garažna vrata, prostor je bil do polovice poplavljen…
Zapeljal
sem avto vanjo, za vsak primer, če bi se toča znova oglasila. Na hitro cucka
spustil ven, se preoblekel, potem pa – posodica od kislega zelja, vloženega, in
vedro, pa gremo, odstrani vodo, vsaj toliko, da boš do jaška dospel, vanj videl…
K sreči
imam neko žico, katero za potrebe čiščenja odtočnih cevi, v hiši, uporabljam.
Kanalizacijskih. Jašek napolnjen s sveže nanešenim blatom, z listjem in s
koščki lesa. Na grobo nekaj tega odstranim, otipam ustje odvodne cevi, in mi je
uspelo, vsaj tri metre v globino, toliko časa drezati, s tisto žico, da se je
cev, tisto, kar se je v njej nabralo, sprostilo, in je voda začela odtekati.
Nato še Žabino lopatko v roko, pa da odstranim, vse nanešeno, iz jaška…
Nič kaj
prijetni pogledi niso sledili, za tem. Tobogan je veter ponesel, da je treščil
v steber od brajde. Nato pa ga je toča, enako velika, kot tista v dolini,
dobesedno prerešetala. Devet lukenj zija, in poka, krepko predolga, da bi, vse
skupaj, o varni uporabi igrala govorilo. Niti pod razno ne bom tvegal, da bi se
Malo bodisi porezalo, bodisi bi ji osnove zmanjkalo, pod ritko, in bi treščila,
z višine, na tla!
Grozdje,
nektarine, breskve, fige… po tleh. Tudi po tleh, a tisto, kar je na vejah
ostalo, je, večinoma, potolčeno. Trte potlačene, ena brajda dodobra proti tlom
nagnjena. Adamova jablana povsem na tleh. Bunkice…
Malo
moje, ne vem, kako bo z bunkicami, letos. Morda, po neki čudežni sreči, ena teh
večjih, katere naj bi že zoreti začele, ni bila »tepena«… in tudi ne vem, kako
bo s samimi rastlinami, melonami. Dokaj klavrno delujejo…
Klop je
premaknilo, jo prestavilo, dobesedno, za skorajda meter. Neke prevleke,
nameščene prek žic, da senčijo dvorišče, preluknjane. In v njih še kupčki toče.
K sreči strehi nista poškodovani, tako vsaj je bilo moč, na hitro, ugotoviti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar