Bojda družno…

Vodiš me za nos, hkrati mi razkrivaš,

za zaveso težko je drugačen svet,

kadar mi vzameš, zdi se, da uživaš,

pa vse manj ostaja, kar je še za vzet…

 

Bojda družno greva, neka čudna pota,

z njih nebo obeta, skaže se prepad,

ti si mi edino, pa čeprav bolj zmota,

manj kot te ostaja, manj imam te rad…

 

Kamorkoli stopiš, ni drugam mi dano,

kot nekakšna senca, dobro me držiš,

znalo si kazati se kot nasmejano,

za nasmehom vsakim pa le bolj temniš…

 

Kar vem zase, tu si, že predolga leta,

ne popuščaš zlepa, biješ moj utrip,

mi s teboj je želja, slednja še, prekleta,

jo pobiti zmoreš, vselej, prav vsak hip…

 

Bojda družno, skupaj, se s krvjo napajaš,

ko mi v žilah tečeš, žge kot sam hudič,

dolgo se sprašujem, le čemu še vztrajaš,

je še sploh kaj vzeti, spraviti me v nič…

 

A si mi edino, ni izbire druge,

sem se že navadil, da za vrat tiščiš,

v zibel si me dalo, pelješ me do truge,

kot da komaj čakaš, da me odložiš…

 

Naj ti bo v veselje, to, kar mi počenjaš,

da tvoj čas ne skaže se povsem zaman,

ker ko enkrat kreneš, da docela jenjaš,

v prazno temo zgine tudi tebi dan…

 

Vodiš me za nos, kot bi se igralo,

na kolena siliš, mi do tega ni,

raje bom ječaje, to, kar je ostalo,

ker na tleh bile bi prazne ti pesti…

 

Malo še počakaj, potrpljenje skaži,

že še odpočiješ, ko se posloviš,

le – čim manj obetaj, čim manj se mi laži,

enkrat zgolj ti dano je, da me živiš.