»Moraš najprej misliti na sebe…«

Kdor ne misli na svoj jutri, ta je bodisi neumen, bodisi ima že svoj danes preko glave.

Obstaja tudi tretja možnost, redko, a obstaja. In ta možnost je pri meni zastavila svoj proces krčenja. To, da misleč na neke druge, do razmišljanja o sebi ne dospevaš.

 

»Moraš najprej misliti na sebe, če hočeš drugim pomagati,« sem, prevečkrat, že slišal. In so mi tako vedeli svetovati tisti, ki so obrnili hrbte, nekim svojim, kateri so pomoč potrebovali, in so jih obrnili, domnevam, zaradi tega, ker – »moraš najprej misliti na sebe, če hočeš drugim pomagati«…

 

Težava, pri tem najprej-misliti-na-sebe je v tem, da gre za stalnost, konstantnost, za temeljno značilnost smrdljive lažnivosti, hinavščine, sebičnosti.

 

Znam druge pred sebe postavljati, vse življenje sem tako živel. Je pa res, da me je prav to privedlo do tega, da so redki ostali, za katere sem, brez sleherne težave, in pomisleka, voljan tako živeti!

 

Samo uvidevnost si zasluži uvidevnosti, samo lastno samo-odrekanje v korist drugega, si zasluži samo-odrekanje drugega v tvojo korist.