»Voda še za v čevelj ni dobra…«

Da, »voda še za v čevelj ni dobra«, vedo, nekateri, kadar si pijačo izbirajo. Jaz pa pravim, da ni dobro takrat, kadar se opice obuvajo…

 

Ne, ne bom razpredal, sedaj, in tu, o alkoholizmu, kot družbenem problemu. O tem, da nekateri niti svojih pravih podob ne zmorejo razkriti, v kolikor niso opiti, o nekem »junaštvu«, ki na odstotkih alkohola v krvi temelji… ne, o ničemer takšnem ne bom! Čemu tudi bi, ko pa je alkohol »ljudska folklora«, ko enega samega druženja, ene same zabave, malodane, brez njega ne more biti?! In se celo športni dogodki kot skrajno nešportni izkazujejo, prav zaradi opijanja, in opitosti. Uboga bitjeca, katera se niti razvedriti, veseliti niso zmožna, brez alkohola!

 

Dolgo je že tega, kar so začeli variti pivo, tudi stari Slovani so imeli svoj »ol«, dolgo, kar sta tudi medica in vino v vsakdanje sladkanje dospela… tudi sokovi že dolgo obstajajo, celo dlje od omenjenih alkoholnih pijač, četudi ne v današnjih podobah, ampak – ko pojem nek sadež, sočasno tudi njegov sok zaužijem… a je, brez konkurence, najstarejša pijača tega sveta – voda!

Pravzaprav vodo pijemo v sila različnih podobah, tudi v pivu, v vinu, v medici, ali v katerikoli drugi, žgani, pijači! Sadje raste iz vode, resda »začinjene« z nekimi specifičnostmi rastlin, a kljub temu. Ne nazadnje je vse, kar obstaja, sestavljeno tudi iz vode, celo v kamnu, in v najbolj suhem pesku, obstaja določen odstotek te tekočine, pa čeprav je našim čutnim zaznavam prikrita…

 

Potemtakem se vodi, ne glede na to, kaj pijem, ne morem izogniti! Čeprav bi bilo marsikdaj bolje, ko bi se ji lahko, takrat, kakopak, kadar je »začinjena s specifičnostmi (določenih) rastlin«…

 

Odnos do vode, kakor do vsega vrednega, kar se je v »naših« rokah znašlo, smo dodobra izkazali. Še dvajset, trideset let nazaj, sem se upal piti iz potoka, danes zmoreš, tudi ponekod v hribih, brati svarilne napise, če ne drugačnih, potem takšne, ki o višje ležečem pašniku sporočajo…

In »zdaj« smo se, tozadevno, »zbudili«, pa »naše« vode ne-damo v roke posameznikov! Kot da bi bile te roke kaj manj neodgovorne, in lakomne, od »naših«…

Mimogrede, je vrag, kadar te materialni interes požene v ohranjanje nekih vrednosti, ki se ti sicer, še zdaleč ne, kot vrednosti sploh ne izkazujejo!

 

V teh dneh, dneh vročine, pa čeprav Male ni tu, nisem kapljice alkohola zaužil. Piva že tako nimam doma, mi proračun ne dovoljuje. Vinopivec, nek omembe vreden, nisem, ne vem, dvomim celo v to, da ga liter zaužijem tekom celega leta. Ja, rad pa, v vseh in v vsakem mesecu, v vseh in v vsakem popoldnevu, ali večeru, kratkega nalijem, in njegovo družbo (za)užijem. Kakopak, takrat, kadar Male ni, takrat, kadar vem, da ne bo potrebno, pa čeprav v neki sili, sesti za volan…

 

Te vročine, trenutne, pa – že tako obremenilno delujejo na krvni pretok, ko telo skuša najti način nekega samo-hlajenja, čemu bi tudi z žganjem k tej obremenitvi dodajal, ko pa čevljev, v njej, ne nosim, in mi voda prav za v grlo pride?!