Skozi okno…

Skozi okno sobe, v kateri spiva, Mala in jaz, gledam pet bunkic. Melon. Jih je sicer krepko več, a so ostale še premajhne, da jih listi ne bi zakrivali…

 

Martinčki tekajo, povsod. Po pokošenem, prek tlakovcev. Nekateri se, na trenutke vsaj, kažejo kot povsem domači, in ne zbežijo, tudi ko se jim na pol metra približam. Ko je Malo tu, takrat… takrat je povsem drugače, igrala bi se z njimi, oni, lumpi repati, pa utečejo, čim ročico proti njim iztegne…

 

Zjutraj sem videl zelenca, dokaj velikega kuščarja. Ob njem, za vsak primer, Male ne bi puščal same. Zna, pravijo, ugrizniti, in to dobro, pa zmore, poleg neke minljive bolečine, tudi za okužbo poskrbeti, in predvsem za strah, tiste bolestne narave, za katerega je potem potrebno kar precej garanja, preden ga je moč odpraviti…

 

Veter, kot bi se igral, razkazuje svoje znanje. Zdaj prijetno, nežno boža, in hladi, malo kasneje, kot bi ga nekaj razkačilo, pobesni, prevrača, upogiba, odnaša, da, tudi (z)lomi…

 

Okna imam danes, in vsa vrata, razen od verande, zaprta. Sem poskušal z odprtimi, a hitro do loputanja pride. Pa se ni za igrati, steklo je le steklo. Je toliko bolj soparno, v prostoru, in topleje, kot bi bilo sicer, vendar… ja, naj stekla raje cela ostanejo!

 

Fige, še vedno, nobene, zrele. Kakiji rastejo, počasi, a kljub temu, in jaz držim pesti za to, da bi jih čim več na vejah ostalo. Trte, mešano – nekaj grozdja se v svojih jagodah bogati, spet drugo, počasi, temni, se suši. Veliko je bilo, vsaj kaže tako, padavin, letos, a sta, kljub njim, sonce in veter močnejša. Voda pa predraga, obenem pa pretirano zalivanje v manjšanje odpornosti naravnano…

 

Moram »potrkati«, potihem, da ne bi izzival, kajti – vse od takrat, ko je veter kaki podrl, in tretjino figovca izničil, nekega vetroloma, tu, pri meni, ni bilo. Le tu in tam je potrebno neke opore popravljati, jih čvrstiti, pa, denimo, trte na novo povezovati, kadar jih poleže, medtem ko bodo veje dreves, ki jih veter navzdol, in preveč proti tlom usmeri, počakale na jesen, ko se bom lotil drevesom frizure urejati…

 

Malo je postriženo. Sem prejel tri sličice, mojega Sonka, s »hitrimi«, poletju primerno skrajšanimi laski. Sfaširal jo bom, ob prvi priložnosti, kot cucka, samo da mi v roke dospe! In ne samo to, tudi poamal…

 

Nisem je uspel prepričati v to, da bi vsaj zrno ribeza, belega in rdečega, okusila. Bel se je lepo zlatil, s soncem obsijan, rdeč potemnel, da je na barvo višenj spominjal. In so ptice na svoj račun prišle, zlasti kosi. In mi jih je bilo v užitek opazovati, kako se gostijo…

 

Z breskvami slabo kaže. V bistvu so ostala samo še tri drevesa, tistih »vinogradniških«, plodovi pa so dospeli do velikosti žogic za namizni tenis, in se sušijo. Narava je takšna, enkrat jo žene, drugič miri, enkrat da, drugič ne. In je prav tako, vse ima nek svoj zakaj, že od nekdaj, samo prisluhniti mu je potrebno!

 

Ko bi hotel služiti, s sadjem, denimo, bi sadil hitro rodeče vrste, tiste, ki jih intenzivni pridelavi namenjajo. Pa jih letos posadijo, nato jih tri leta obirajo, potem pa – posekajo drevesa! Oprosti, verjetno bi, morda vsaj, na tak način lažje do denarja dospeval, vendar – naj denar kar tvojemu svetu vlada, in tebi, meni je žal, in kruto, sekati nekaj, kar naj bi poprej, z užitkom, sadil in negoval! Vem, sem nenormalen…

 

Gledam, skozi okno, bunkice. Pri prodajalcu nisem uspel izvedeti, katere vrste so rastline. Pa niti tega ne vem, kako velike bodo melone, ko dozorijo, in ko nastopi čas sladkanja. Itak so vse pokvarili, ti pogoltno »napredni«, s tem, ko so stare vrste dobesedno pokopali, uničili, in na te novodobne dospeli. Zaradi preklete pogoltnosti, preračunljivosti, izključno zaradi tistega denar-denar-in-samo-denar! Bebavost vesoljna! Poseješ seme teh novih vrst, pa niti vzkliti noče, če pa že, potem samo enkrat, za prvo leto, pa še to s krepko manjšo rodnostjo, kot naj bi bila, tista običajna. Ja, bebavost, ki je pripravljena, za neke hipne učinke, za takojšnje dospevanje do zadovoljstva, do denarja, sama sebi zadrgniti zanko krog vratu, kajti – tisti, ki ima v rokah semena, tisti bo imel še kaj drugega, v svojih rokah, prav tako, kot so obče, pogoltnih!

 

Ne bom rešil sveta, se tega zavedam, in – tudi, ko bi imel takšno moč, ga, po vsej verjetnosti, ne bi! Prepričan sem, da bolj biti ne bi mogel, da ni tega vreden. Vsaj v obstoječih svojih podobah ne.