Včeraj
sem slišal, da se »nenehno pritožujem nad košnjo, čeprav sem si sam izbral to,
kar živim«…
Zastavim
od zadaj, z drugim delom. Res je, vse, kar v življenju počnem, in sem počel,
sem – sam izbiral, in izbral! In na nikogar drugega ne valim krivde za te,
moje, izbore.
Tako
je, sam sem izbral, kraj svojega bivanja, sam sem se odločil o velikosti tega,
s čemer se sedaj ubadam, sam, dejstvo! Čeprav…
Odločam
se, vedno, v okviru danih dejstev, nekih konkretnih okoliščin, potem pa
sprejemam odločitve, ki, še zdaleč, niso vedno optimalne, a so vsaj –
najboljše, meni, med slabšimi. In…
Od
malega me je vleklo morje, pa bi »na morju« živel, ko bi bilo samo od mene
odvisno. A sem gradil hišico, počitniško, tam, kjer je nikoli ne bi, ko ne bi
imela starejša dva težave, kronične, z dihali, in smo ugotovili, da jima zrak
konkretnega okolja ustreza, in smo se na »hrib« podali, celo na takšen, ki se z
ekstremnimi razlikami, tudi klimatskimi, v odnosu do morja izkazuje!
Tudi
starost bi hotel odživeti na morju, vendar – denar, s katerim sem razpolagal,
mi je krepko omejil možnost izbire, in me potisnil v iskanje cenejših, meni še
sprejemljivih rešitev, s tem tudi daleč stran od Ljubljane, v kateri sem bil
rojen, v kateri sem večino svojega časa preživel…
Ja, se
pa sam odločam!
In tudi
takrat, ko sem se odločal o velikosti tega, s čemer sedaj razpolagam, nisem ne
snoval, ne klical »podmladka«, nasprotno, popolnoma drugače naj bi bilo, ko…
pustimo to ob strani. Ni pomembno, vsaj na način ne, da bi naokrog, in
vsevprek, razlagal…
Dejstvo
– ko bi ostal v Ljubljani, in zlasti v okolju, konkretnem, v katerem sem se
znašel, bi me danes – ne bilo več! Dobesedno pobralo bi me, v teh letih, s
takšno muko sem se, tam, prebijal iz dneva v dan. Neumnosti, nevzgojenosti,
neuvidevnosti… je lahkotno, domače, sredi neumnosti, nevzgojenosti,
neuvidevnosti, vidiš, meni pa je tako odbijajoče, da bolj biti ne more!
Dvomim,
da bo slednji, ki se bo lotil tega branja, zapisano razumel, pa ne bom več v
širino, se raje mojim »pritožbam« nad košnjo posvetim. Za nekaj besed!
To, da
zapisujem o tem, da je težko urejati breg, zlasti kadar je razmočen, ali pa, na
primer, izpostavljen nebesni pečici, to je dejstvo. To, da je za vsako opravilo
potreben nek čas, in to, da je meni čas razporejen samo na polovico meseca, je
tudi dejstvo, ker ob Mali ničesar takšnega ne morem početi! In to, da sem
zaradi količine tistega, česar se lotevam, in zaradi »skrčenega« časa utrujen,
je tudi res. Bi mi bilo krepko lažje, celo sproščujoče, v podobi neke
rekreacije, v kolikor bi zmogel delo porazdeliti na vse dneve v mesecih… vendar
– vse to, o čemer sem pravkar zapisal, je zgolj in samo – navajanje nekih
dejstev, govorjenje o nekoliko težjem delu, kot je drugod, na neki ravnini,
denimo… o tem, da mi marsikdaj časa zmanjkuje… o tem, da so dnevi, v katerih
moram sebe prekomerno obremeniti, v kolikor želim, da bo opravljeno tisto, kar
mora biti, opravljeno! Samo, in zgolj to, pa nobeno, nikakršno pritoževanje! Ko
bi me zadeva, vsebinsko gledano, pripeljala v neko nezadovoljstvo, da bi se iz
le-tega pritoževanje, moje, porajalo – nič lažjega, takoj del svojih površin
namenim, prepustim zaraščanju, pa, morda enkrat, ali dvakrat letnemu »obdelovanju«,
in je problem rešen!
Ja, in
tudi to sem slišal, da zemljišča nimam izkoriščenega?! Hm, da ne?! Pridi
pogledat, koliko dreves, trt na njem raste! Morda, zgolj morda, kakšno tudi
več, kot bi bilo dobro!
Ja, in
kaj imaš od tega, če ni pridelka?!
E,
dragi moj, tega pa jaz tebi nikoli ne bom mogel pojasniti! Pa ne zaradi tega,
ker ne bi znal pojasnjevati, pač pa, preprosto – zaradi tega, ker nikoli ne boš
zmogel razumeti! In, ne nazadnje – to, kar jaz imam, od svojega časa, od
svojega življenja, je moj problem, ti raje glej, da boš svoje obstajanje čim
bolj zapolnil, s sebi zadovoljnimi zadevami!
Ptica
žabe ne razume, žaba ptice,
pa ubirata
po svoje si stezice,
in
medtem, ko žabi prija lokvanj, mlaka,
ptica
komajda neba opoj dočaka…
Ni komentarjev:
Objavite komentar