Vudi
Elen je, nekoč, posnel nek film, ne pomnim naslova, povsem v slogu svojega
sprdavanja na račun realnosti, in v tem filmu sta bila sila zanimiva dva
prizora. V prvem so člani krog mize zbrane druščine, s spuščenimi hlačami,
sedeli vsak na svoji straniščni školjki (tako, podobno, kot se je to dogajalo v
antičnih javnih straniščih), v okviru svojega »družabnega življenja«, v drugem
pa so taisti, in vsak v svoji kabini, sedeli in zauživali kosilo, vsak s
svojega krožnika, kakopak…
Noro?!
Morda, vsaj, neumno?! Smešno?! Pretiravanje?! Daleč od resnice?!
Ne,
nikakor ne, če zmoreš le malček bolje razmisliti, kajti – kadar se zberejo, v
gruče, ali celo v podobi neke drhali, takrat se počutijo velike, močne,
vsemogočne, in se zmorejo tudi s svojimi pravimi podobami izkazovati, in vsa
sranja, družbena, do katerih prihaja, nastajajo prav na tak način – zbrani,
drug z drugim in drug ob drugem, preprosto, »serjejo«, dokler ne »zaserjejo«…
Po
drugi strani pa je z delitvijo že povsem drugače, in vsakdo krepko raje sebi,
in zase, vzame, kot da bi drugemu odstopil, celo dal! Kakopak, kadar do nekih
presežkov ne dospe, pa, iz določenega razloga, ki, zagotovo, ni dobrota, poreče
tisti naj-ti-bo.
Sebičnost
in uvidevnost nista sestri, in sta krepko skregani med seboj. Sebičnost je
prirojena, nagonskim bitjem, v okvirih boja za obstanek. Uvidevnost je
prirojena človeku, v okvirih njegove človečnosti. Sebičnosti se ni potrebno
naučiti, obenem se je, v kolikor si človek, tudi ni moč. In tudi uvidevnosti se
ni potrebno učiti, kajti – če si človek, ti je že dana, z rojstvom, v kolikor
si nagonsko bitje, pa je nikoli, do konca svojega obstajanja, ne boš zmogel
izkazati! Vsaj v njenih pravih podobah ne, in predvsem v okoliščinah, v katerih
bi se, zaradi uvidevnosti, utegnil sam ogroženega počutiti!
Sobivanje?
Pravo? Redkost, zvečine zgolj navaden lari-fari! »Sobivanje«? Običaj,
samoumevnost, »normala«. Dokler imaš koristi, radi tega »sobivanja«, kakopak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar