V teh
dneh, ko enkrat dnevno cuckoma meso primešam v brikete… k sreči se oba odrasla
mačka prek dneva potepata, sicer bi bila zadeva še nekoliko bolj »simpatična«…
Dve
posodi, vsak cucek ima svojo, in v pesti meso, na koščke, primerne, natrgano,
za mačjega vražička. In ko prvo posodo, običajno Tarovo, na tla postavim – vsi trije
se, v trenutku, poženejo proti njej… čeprav je meso za vse pripravljeno, čeprav
nihče med njimi niti nekaj ur lakote ne pozna, čeprav…
Nekateri
so mi pripominjali, ker sem, v ugotavljanju »človeštva«, le-to primerjal s
svetom uradno prepoznanih živali, ampak… z nečim moraš primerjati, da razlike
in/ali enakosti ugotavljaš, obenem pa…
Kadar
so samo briketi na jedilniku, takrat – Tar hrusta iz Tisine, Tisa pa iz Tarove
posode, ker je, kaže, boljše iz tuje sklede…
In ko
vse to dam na kup, od dirke, brezglave, za mesom, do žretja enakih briketov iz
ne-svojih posod, mejduš, da me spominja na dirke med razprodajami… pa na
nenehno, nikoli končano pogoltnost, in na tisto, da je potrebno izrabiti
priložnost, kadar se prikaže… in na ono, da je sosedovo vedno mikavno, boljše…
in me tako spominja, da sem tudi poprej zlahka, brez slehernega zapleta,
pojasnjeval, tem pripominjevalcem, da primerjave niso samo dopustne, pač pa
celo umestne in, resnici v prid, potrebne…
Ni komentarjev:
Objavite komentar