V
zadnjem mesecu sem prejemal obvestila, s strani treh agencij, ki naj bi skrbele
za moje avtorske pravice, tako na področju literarnega, kakor tudi glasbenega
ustvarjanja, in celo nekaj »drobiža« se je nabralo, približno za dva metra drv.
A teh vrstic ne zapisujem radi tega, pač pa…
Vsevprek
se radi na nek red, in poštenost, sklicujejo, obenem pa ugotavljam, med
ostalim, dve zadevi. Prva je ta, da določeni mediji, ki v enkratnem znesku, za
enkratno objavo, izplačajo nek honorar, smatrajo, da je delo, katero so
objavili, postalo njih trajna last, vsaj v tem smislu, da lahko odločajo o
njegovi usodi, o tem, na primer, ali in če, ter kje, ga bodo objavljali tudi
kasneje, leta dolgo po času, v katerem je bilo objavljeno, z mojo, avtorjevo
vednostjo. To je sicer, načeloma, skladno z zakonom, a kaj, ko iz prejetih
poročil ne dospem do podatka o tem, kateri medij je objavo »zakrivil«, jo
dovolil, izvem samo to kje, v katerem mediju (in s tem medijem nimam pogodbe!)
je bilo objavljeno… medtem ko sem z različnimi različne pogodbe sklepal, in v
nekaterih, teh pogodbah, pravico do uporabe mojih del začasno, samo začasno
prenesel na medij, za čas dejanskega, recimo temu fizičnega izvajanja pogodbenega
sodelovanja…
In
druga je posledična, izhaja iz prve, govori pa o tem, da ne tisti, ki neko
besedilo, konkretno moje, da v nadaljnje objavljanje, nekemu drugemu mediju,
denimo radijskemu, ne ta drug medij, nihče ne smatra za potrebno, da bi, če že
vpraša ne, avtorja o objavi obvestil, ga z njo seznanil, pa…
Ko ne
bi bilo teh agencij, v bistvu sploh vedel ne bi o tem, kaj, kdaj in kje ter
kolikokrat je bilo objavljeno! Pa čeprav sem še, kolikor mi je znano, živ, in
čeprav avtorske pravice, med katere, zagotovo, sodi tudi pravica odločanja o
ne/objavljanju, veljajo še sedemdeset let po avtorjevi smrti… nato pa postanejo
javno dobro, t. im. kulturna dediščina. In ker vem, sem to tudi doživel,
nemalokrat, da obstajajo tudi takšni, ki, denimo na nekih glasbenih
prireditvah, sploh ne poročajo o izvajanju (uporabi) ne-svojega avtorskega dela,
mi ni težko sklepati o tem, da je, po vsej verjetnosti, obseg oziroma število
objav/izvajanj krepko večje, kot je število prijavljenih!
Ja, je
pa dovoljeno dela, ki so že bila (javno) objavljena, na nek način
reproducirati, jih objavljati brez sleherne (materialne) odškodnine, v kolikor
jih objavlja nek »neprofitni« medij, potemtakem medij, ki svojih storitev,
svoje ponudbe ne zaračunava (pomeni, da je, denimo neko občinsko glasilo
brezplačno podeljeno znotraj nekega kroga bralcev), in v kolikor korektno
navede tudi avtorstva teh del. Vendar jaz obvestil agencij za takšne, »neprofitne«
objave, itak ne prejemam.
Ja,
obstaja »red«, in tudi »poštenost«, o tem sploh ne dvomim… kadar naknadno, s
krepkim časovnim zamikom, in brez sleherne odškodnine, ugotovim, povsem
slučajno, da celo knjige tiskajo, ne da bi predhodno soglasja avtorjev, vsaj
mojega, pridobili! Bojda, reveži, mislijo, da je »sodelavka dogovorila zadevo,
le-ta pa se zdaj na porodniškem dopustu nahaja, pa…«. Ja, »mislijo«, le na to
ne pomislijo, da za dogovore, za soglasja obstaja neka konkretna podoba,
črno-na-belem, papir… In jaz, bedak, da knjige iz prodaje ne »povlečem«, pa, v
nekih izborih/zbirkah, s tem, tudi drugim avtorjem »odtegnem« objave njih del,
pogoltnem takšna »pojasnila«, čeprav sila bebasta in za lase privlečena…
In
potem me, tu in tam, iz agencije nagovarjajo, naj dopolnim seznam svojih
(objavljenih) del, ali pa mnenja, povsem zasebna, poslušam, o tem, da bi bilo
dobro, ko bi dopolnil svoj register objavljenega… medtem ko, tudi ko bi se mi
to dalo, glede na čas, ki bi ga porabil, resnici na ljubo ne morem biti
prepričan niti o tem, kaj vse je bilo objavljenega, kaj šele o tem, kje so
objave izkazane! Pa sem zadovoljen z zabeležbo neke absolutne večine svojih
objav, vse ostalo pa… bo, bržčas, res, da je že minilo sedemdeset let po moji
smrti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar