Danes bi praznovala…

… v kolikor bi ti bilo do tega, seveda, in v kolikor te ne bi že sedemnajst let v sebi nosil…

 

Ko bi zapisal, da te pomnim, bi se lagal. Ne, ne pomnim te, nosim te, vselej, kamorkoli grem, skozi žile mi tečeš in v slehernem mojem delčku še vedno živiš. Pa te tudi objeti ne morem, ko si tako in tako v meni…

 

Marsikdaj se pogovarjam s teboj, marsikdaj si očitam sleherno besedo, ki sem jo v neprimernem izrekel, tebi. In tudi z lažjo, s katero sem ti pred smrtjo dneve skušal lajšati, še nisem opravil. Bila je dobronamerna, tebi v olajšanje, meni v dodatno breme, vendar – takšno, pač, je življenje! In se tolažim, da mi laž, za razliko od premnogih, ni vsakdanjost, pravzaprav mi je dovolj tuja, da je ne prenesem. A tisto, s katero sem tebi postregel, tisto, še vedno, nosim, kot da bi bila v podobi nekakšne kazni, zame, pa čeprav sem ti z njo samo tožnost, brezup, strah, bolečino z obraza odgnal…

 

Danes bi praznovala. Skupaj. A ne bova, ne ti, ne jaz. Namesto praznovanja si bom le kanček bolečine več dovolil, kot si jo dovoljujem sicer. Vedoč, kaj si mi bila, vedoč, da nisi bila mati, ki »ima tudi pravico do svojega življenja«. Ne vem, a ne zamerim ti, kljub vsemu doživetemu, da si me s seboj zaznamovala.

 

Vselej pred teboj sem bil,

hrbet tvoj mi je neznan,

v tvojih sem očeh iskril,

celil v tebi bol sem ran.

Vselej steber, oprijem,

vselej neka vztrajna moč,

pa – v meni, dokler ne dospem

v svojo večno, tiho noč.