Skrb manj…

Tisa, »moja« lepotica. Bitje, katerega ne krasi samo zunanja lepota, pač pa tudi obilje notranje. To je tista zadeva, o kateri občestvo zares ničesar ne ve, sicer ne bi govorili o minljivosti lepote…

 

Pred osmimi leti sem jo, kot medasto štručko, vključil v svoje življenje, in v enem samem trenutku te odločitve nisem obžaloval…

 

Odporno bitje, na marsikaj, zdravo, pa ima malo izkušenj z veterinarji. V bistvu sem jo k njim peljal samo takrat, ko je bilo neko cepljenje na vrsti, pa lahko samo neke injekcije pomni…

 

Danes je bila cepljena proti steklini in že z jutrom sem začel razmišljati o težavah, ki se nama bodo izkazovale ob vstopu v ambulanto, in naprej. Ima dober spomin, in nerada hodi tja, kjer jo zbadajo…

 

Zlahka je prenesla, da sem ji namestil ovratnico in jo pripel. Ne ovratnice, ne povodca ni vajena, uporabljava ju samo takrat, ko se, izjemno redko, na nek obisk podava (od poslednjega sta dve leti minili), ali ko greva k veterinarju (od tega pa so minila tri leta). In ko sva dospela do avtomobila je brez sleherne težave smuknila v notranjost…

 

Malo nelagodja je bilo zaznati, ko sva dospela na cilj, a se, kljub temu, ni upirala in sva vstopila brez slehernega problema. Tudi ni bil problem ob samem prejemu cepiva, zadoščal je moj objem in je zadevo stoično prenesla….

 

Ko sva urejala zadeve v zvezi z računom, se je od nekod prikazal nek veterinar, v zadnjem obdobju zaposlen, ki mojih cuckov še nikoli ni videl. Zaustavil se je, nekaj trenutkov gledal Tiso in vprašal, če jo sme pobožati. Brez skrbi, sem mu odvrnil, veste, ko bi bila v »ljudeh« desetina tega, kar je v njej, bi bil ta svet neprepoznavno lepši…

 

Ob povratku domov sta se oba posladkala. S pašteto. Tisa je namreč prejela tablete proti zajedalcem, in drugače kot z ukano ne gredo po grlu, Tar pa tudi ni kriv zaradi tega, da mu pašteta diši…

 

Kakorkoli že, vsaj ta težava je odpravljena, tri leta bo zdaj s tem mir. V kolikor jih doživiva, seveda.