Zgodbica o Reksu…

Hodil sem v osnovno šolo, v Ljubljani, in tačas je bil oče veleposlanik na Dunaju, pa sva bila skupaj predvsem v času poletnih šolskih počitnic, ko sem odpotoval k njemu…

 

Nekega dne so, za potrebe varovanja rezidence, nabavili mladiča nemškega ovčarja. Bitjece je bilo staro štiri mesece in pripetilo se je tako, nekje na začetku neke davne jeseni, da mi je bilo dano v varovanje, od nekega zgodnjega popoldneva, do sredine prihodnjega dne, ko je voznik prišel ponj. Celo popoldne sva se igrala in crkljala, ponoči pa…

 

Žverca čez noč ni hotela biti na odmerjenem ji mestu, in je nenehno cvilila, mene pa je jok bolel, in ni šlo drugače, kot da – sva, prek noči, podelila posteljo. Kakorkoli že, še pred poldnevom je, na mojo žalost, voznik bitjece odpeljal…

 

Zanesljivo je minilo vsaj deset mesecev od takrat, ko sem se znova podal k očetu. Voznik je bil nekega dne službeno v Ljubljani in je, nazaj grede, še mene vzel s seboj. Malodane vso pot sem ga spraševal o psu, in izvedel, da je velik, zelo velik in močan, da zmore zlahka strah vse do kosti nagnati…

 

Ob prihodu na Dunaj… kakopak, najprej pozdravljanje z očetom, nato pa, prva pot – k Reksu. Čez dan je bil pripet nekje na spodnjem delu rezidenčnega parka, da je bilo kar nekaj korakov potrebno prehoditi do tja, in vso pot so se v meni vrstili občutki nelagodja in strahu – me bo spoznal, bo hud…

 

Ne vem kdo je koga prej opazil, vem samo to, da sem ga iznenada zagledal v položaju »pozor«, celo telo napeto, ves, z repom vred, okamenel…

Dobro, vsaj laja ne name, ne renči, ne kaže zob, a kljub temu previdno… vendar – čim sem se oglasil, ga nagovoril, je pes dobesedno eksplodiral. Od sreče se je tako zaganjal proti meni, cvileč, z repom, ki je bil podoben elisi helikopterja, tako ga je vrtel, tako se je zaganjal, da ga je veriga v nekem trenutku močno potegnila nazaj, in je nerodno stopil, si zvil taco, a kljub temu ni in ni odnehal v svojem navdušenju, pa sem skorajda tekel proti njemu, da bi čim prej verigi odvzel možnost kakšne dodatne poškodbe živali, in – ko sem dospel v njegov doseg, takrat sem moral paziti samo na to, da me ne bo, skakajoč name, prevrnil. Ni vrag, nekih štirideset, morda tudi več kilogramov, pa še na štiritačni pogon…

 

V naslednjih dneh sva se ogromno družila, prek dneva sploh ni bil pripet, in izvedel sem, da sem edini, kateremu pusti, da ga prime in drži za rep…

 

Kaj sem želel povedati s tem zapisom? To, da me je odrasel pes prepoznal, čeprav je bil z menoj manj kot dan, takrat, ko je še bil pasji-dojenček?! Da, tudi to, a predvsem sledeče: prej boš v psu našel iskrenost, dobroto, hvaležnost in plemenitost, kot v dvonogi sebičnosti!