»Ste
zahteven pogajalec, a je videti, da imate prav, ko svoje zagovarjate.«
»Znova
vam moram ugovarjati, kajti – ne zagovarjam svojega, pač pa tisto, za kar
menim, da je pravilno.«
In
pripomba se izteče v nekaj podobnega tistemu samo-nasmeh-je-bolj-grenak, in
vrata, ki mi že poprej niso bila na stežaj odprta, se za dodaten kanček
priprejo, vendar…
Težko
je, zlasti takrat, kadar temeljiš izključno na nekih prepričanjih, praviloma
napačnih, kakopak, spreje(ma)ti nasprotovanja, ko pa dospeš na položaj, s
katerega misliš, da si boga za brado prijel, in se ti morajo vsi klanjati…
Nimam
zadržkov do ugovarjanja, hrbet sem pa skušal vedno očuvati, pa ne vztrajam
izključno tam, kjer ugotovim, da nima nobenega smisla, ker v glavi ni niti malo
možnosti, za to, da ne bi obveljal obči prepričanega-ni-moč-prepričati.
Da,
znam biti zahteven pogajalec, čeprav se vse manj pogajanj lotevam in – tam,
kjer v pogovoru udeleženi dejansko vedo o čem govorijo, tam pogajanja sploh
potrebna niso, kjer pa ne vedo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar