Sredi
prejšnjega tedna ji je začela nagajati vročina in v soboto zjutraj, preden sem
prišel ponjo, je imela preko devetintrideset…
Tudi
tu se je sračkanje nadaljevalo, pa se je kar nekajkrat zgodilo, da samo
hlajenje ni pomagalo, in sva morala seči po analgetiku, da sva zbijala.
Poslednjič sva to naredila v sredo zjutraj, tik preden sem jo peljal k
zdravnici, in to zgolj zato, da je le-ta potrdila mojo domnevo o virozi.
Kakorkoli že – v sredo se je, tekom dneva, začelo umirjanje, in temperatura ni
presegla osemintrideset in pol, v četrtek je zlezla najvišje do sedemintrideset
tri, včeraj pa je samo zvečer za dve desetinki sedemintrideset presegla…
Revica
v celem tednu praktično ničesar ni pojedla in vse do srede jo je bilo tudi v pitje
potrebno siliti. V sredo pa se ji je razpoloženje začelo popravljati, postajala
je vse bolj zahtevna, dinamična, jaz pa…
V
torek sem začutil, da mi je uspešno predala štafetno palico. Oblečen kot medved
in v zagretem prostoru sem moral nalgezin nad mrzlico poslati. Ko pa sem moral
v kuhinjo, ali po drva, juhuhu, ni večjega »užitka«, pri katerem tudi bunda in
kapa prav nič nista pomagala! In sem, od srede naprej, sanjaril o »izklopu«, a
kaj, ko pa mi moja »tiranka« ni pustila do počitka. Ma, resnici na ljubo, ni
kriva ona, kriv sem jaz, jaz sem ji takšno vlogo odmeril, kajti njeno zadovoljstvo
mi je pomembnejše od mojega. In bo tako tudi ostalo, razen, če bi se zgodilo
neljubo, in bi se v sprijenosti podala…
V teh
dneh mi tudi cigarete ne ležijo. In to se pri meni sila redko pripeti. In bi,
kako bi se izklopil, vsaj za kratek čas, a kaj, ko pa Malo ni navajeno tega, da
gre tata počivat, in da je sama sebi prepuščena. Ne, tata je ne zna imeti rad,
pa raje zobe stisne in gremo naprej…
Danes
sem komaj dočakal, da sem avto spravil v garažo in se preoblekel. In zajtrkoval
nalgezin. Trenutno je krepko znosnejše in vsaj skakati mi ni treba naokoli,
samo obe kurišči moram hraniti, in to je to. Pa sem malodane na izklopu…
Ni komentarjev:
Objavite komentar