Denar…

Če čemu »zaupajo«, če čemu izkazujejo svojo predanost, potem je to, zagotovo – denar! Z njim je, po njihovem, seveda, moč vse kupiti, in zlasti tisto, kar v sebi nobene vrednosti ne nosi, z njim je moč do lastne »veljave« dospevati, med sebi enako nevrednimi samo, ne nazadnje – denar, baje, »vrti svet«, čeprav tudi ta njihova »resnica« ne vzdrži resnejše presoje, kajti…

 

Ne, denar ničesar ne vrti, denar ničesar ne odreja, denar je zgolj kup predmetov, katerim oni neke vrednosti opredeljujejo, in kot predmet se denar niti malo z lastno voljo ne izkazuje, pač pa z voljo tistega, komur se znajde v rokah. In zvečine…

 

Zvečine se znajde v rokah nikoli site praznine, ki nima s čemerkoli drugim dospeti do tega, da bi bila videna in opažena, celo »spoštovana«, s strani spoštovanja nevrednih, kakopak, s strani tistih, ki sploh ne vedo kaj spoštovanje je, praznine, katero večna njena lakota po biti-nekaj na vse možne načine žene v nebrzdano pogoltnost, v nikdar končane poskuse odprave manjvrednostnih kompleksov, pa v bistvu ta praznina, ne denar, poganja svet, da se, v njenih rokah, izključno kot živalski izkazuje!

 

V preteklosti sem ničkolikokrat slišal, ko sem v pogovorih bedo, možgansko, miselno in čustveno, ugotavljal, da bi bilo z odpravo denarja moč svet polepšati. Bedarija, celo prvovrstna, kajti dokler ne odpraviš taiste bede, dotlej bo le-ta vselej sebi iskala neko mesto, nek položaj, v svetu, v katerega dejansko sploh ne sodi! In je popolnoma vseeno, če to počne z denarjem, s številom glav/repov, ali pa s školjkami, vselej bo beda ostala in nikoli ji dovolj ne bo.