…
Tisa in jaz, v tem »prazničnem« času, skozi katerega staro le do nove letnice
dospeva…
Za
jedačo in pijačo poskrbljeno. Imava brikete, kruh, polento, riž, nekaj paštet,
margarino in jušne kocke, pa se bova nažirala do onemoglosti potrpljenja, ki že
na samem svojem začetku začne kljubovati, zalivala pa bova z vodo in sebi bom,
domnevam, šilce žganja namenil, in pločevinko piva, da bratu, ki je za oboje
poskrbel, v mislih nazdravim. Vrhunec dobrote bova pa preživela v nekaj urah, na
verandi, ko bo dobra pasja duša meni zaupanje izkazovala, in predanost, jaz pa
njej, do znosnosti blažeč njeno prestrašenost, pogojeno s pokajočimi
izkazovanji primitivizma, ki drugače, kot da glasno svoje obstajanje razglaša,
očitno ne more do svoje »sreče« dospevat…
Nama
bo najina dobrota ostala tudi za naprej. Da bova tudi v bodoče verovala v to,
da je »bog« samo dvema bitjema podaril dušo in srce, človeku in psu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar