Misel
leta k nekim, za katere smem, še vedno, reči, da so moji, zlasti sedaj, ko jih
več ni, da bi se jim drugače kot v sebi namenil, k tistim, ki so zaslužni za
večino lepega, katerega sem doživel, k tistim, ki niso znali jemati, obenem pa
se v dajanju samih sebe niso znali zaustaviti…
Pozabiti
in iti naprej, »recept« ničevih duš, ki v naprej sploh nikamor nimajo dospeti,
zgolj v ponavljanje enega in istega, žreti in da mi je lepo. Jaz pa ne morem
pozabiti, iti tudi več nikamor nimam, in kolikor me je še ostalo, so to ostanki
tistega, česar ti moji niso s seboj vzeli, ko so me po koščkih trgali, ne da bi
se kadarkoli kaj takšnega namenili početi. Brez njih bi mi vse bilo zaman, z
njimi imam vsaj preteklost. Zaradi njih kljubujem, njim sebe namenjam. In ne želim
nikoli, s čemerkoli, »ljudski« postati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar