Kakorkoli obrneš…

… nikoli optimalno ne narediš…

 

Vzgoja človeškega otroka je sila nehvaležna zadeva! V bistvu gre za temeljno odločitev, za izbiro med tem, ali ga boš dejansko vzgajal v suvereno osebnost, v človeka, ali pa ga boš, tako, kot počno, zdresiral na način, da se bo brez težav vklapljal v obči kalup. Brez težav?! Ne, žal brez težav ne gre…

 

Če ga boš vzgajal, če boš pomagal, da se v otroku krepi porojena mu človečnost, znotraj katere je etičnost samoumevna, mu boš od samega začetka vcepljal drugačnost-od-okolja, in zaradi te svoje drugačnosti bo otrok ves svoj čas trpel. Čreda namreč drugačnih ne mara, jih najprej skuša »prevzgojiti«, če v tem ne uspeva, potem pa jih odriva, in če tudi v tem ni najbolj uspešna, potem jih skuša onemogočiti, v skrajnem primeru tudi izločiti. Potemtakem – če ga vzgajaš v to, v kar je porojen, mu že v naprej pomagaš oblikovati »usodo« odrinjenosti, pravzaprav, v kasnejšem obdobju, samo-izločenosti.

 

Če ga dresiraš, se tudi pojavijo težave. Pravzaprav le-te kar sproti nastajajo, četudi se jih ne ti, ne otrok, ne zavedata. V človekovem otroku namreč obstajajo značilnosti, značajske, ki želijo, in potrebujejo, živeti skladno s svojo zasnovanostjo, ti pa jim to, s svojo dresuro, usmerjeno v narediti-enega-izmed-neštetih-nič-posebnežev, preprečuješ, jih dobesedno siliš v to, da »pozabijo« nase, da same sebi ne dopustijo obstajati! To pa je nemogoče početi brez posledic, brez tega, da ta otrok v bistvu, s tvojo pomočjo, postane – ujetnik samega sebe! Svojemu bistvu, svojemu dejanskemu ne pusti obstajati, le-to pa radi tega ni prav nič zadovoljno, nasprotno, upira se, in to počne nekje »tam notri«, na način, da se postopno poraja razdvojenost, če zapišem drugače: v otroku živi podoba, ki bi morala dejstvovati, ki bi morala biti svobodna, a to ni. In v takšnem primeru ti sicer zdresiraš nek izdelek s tekočega traku,  in to otrok plača s tem, da ne sme misliti/ravnati tako kakor bi moral, da bi bil lastni zasnovanosti ustrezen, z drugimi besedami – ustvariš psihičnega bolnika, kateremu bolezen s časom samo napreduje, se stanje slabša in mu, v bistvu, s tem celotno njegovo življenje dobesedno uničiš!

 

Na žalost se, da bi bilo vse skupaj »zanimivejše«, »lepotam« stanja biti-postrv-v-žabji-mlaki ne moreš izogniti: ti si edini, ali eden redkih, ki otroku trdi tako, vsi ostali pa – že v vrtcu »vedo« kaj in kako je prav, takisto »vedo« v šolah, na cesti, v službah… otrok ima zaradi tega, ker tebe posluša, težave, ne samo, da ga okolje odriva, zasmehuje, pač pa težje dospeva do želenih ciljev, kajti v okoliščinah hinavščine, sebičnosti, nasilja, nemoralnosti… ni najbolj učinkovito to, da se z nasprotnim izkazuješ, in to počneš celo nemočen, osebnostno neizoblikovan, nezrel, da bi zmogel vrednotiti in razvrščati na »lestvici« vrednega, pa otroku s pravili, ki se povsem razlikujejo od občih, v bistvu, posredno, porajaš nezadovoljstvo, vendar – s temi in takšnimi težavami bo zmogel sam, brez strokovne pomoči, opraviti, takrat, ko bo dozorel, ko bo zmožen treznega razmisleka, ko bo zmožen ugotavljati kaj je pomembnejše, človečnost ali obča izkazovanja… pri čemer pa ne obstaja nobeno jamstvo, da bo kadarkoli v stanje takšne zrelosti zmogel dospeti, potemtakem…

 

Ko vzgajaš človeškega otroka, takrat imaš na voljo sila preprosto izbiro: ali ga boš sam, z njegovim prilagajanjem okolju, počasi, a zanesljivo, (psihično) ubijal, ali pa boš okolju prepustil, da taisto poskuša narediti. V prvem primeru otrok nima možnosti suverenega (psihičnega, v ekstremnih primerih tudi dejanskega, fizičnega) preživetja, in ga lahko odreši (če ima to srečo, da pravočasno odkrijejo njegove težave, in da dospe v roke dejanskemu terapevtu, ne nekemu »strokovnjaku«) samo ustrezna pomoč, v drugem primeru pa upaš, da bo dovolj močan za to, da se bo sam zase izboril, takrat, pač, ko naj bi se dokončno skušal kot osebnost izoblikovati. Večini, žal, to nikoli ne uspe.

 

Zdrav-duh-v-zdravem-telesu, lepa floskula, celo ustrezna, tam, kjer ne duha ne sluha o duhu ni!

Da, prekletstvo je roditi se kot človek, med mrgolečimi, zgolj v človeka »oblečenimi«, nagoni.