Posledice NISO vzroki!

Kaj je pravilno, neumno se izkazuješ, zato si neumen, ali, morda, neumen si, zato se neumno izkazuješ?! Mislim, če se ne motim, kakopak, da je pravilno drugo, ker si neumen, se neumno izkazuješ…

 

Imel sem, na faksu, profesorja, ki je bil odličen primer izjemnega delovanja možganov, njegove spekulativne zmožnosti so bile vrhunske, vendar – z mislimi je bil nenehno nekje pri svojem delu, raziskovanju, zaradi česar ni najbolj zbrano deloval v odnosu do konkretnih okoliščin, pa se je dogajalo, da je  tudi trikrat, štirikrat hodil do svojega kabineta, da bi preveril, če je zaklenil vrata. Potemtakem je bil »raztresen«, nezbran, nikakor neumen, čeprav se je z odvečnimi, »neumnimi« dejanji znal izkazovati…

 

Ob ISTIH VZROKIH in enakih okoliščinah so POSLEDICE vedno ENAKE!!!

 

V zadnjih dneh na spletu znova opažam zapise, ki so usmerjeni zoper negativen odnos okolja do debelosti oziroma do debelih, in svoja prizadevanja pojasnjujejo s tem, da »je debelost bolezen«. Potemtakem je debelost, po mnenju nagonske, četudi »strokovne«, pameti – vzrok, in ne posledica določenih stanj (bolezni). Potemtakem že učinkovito poseganje napram debelosti odreši težave (če odpraviš bolezen, odpraviš tudi težave, s katerimi se izkazuje)! Pa je temu res tako, je debelost zares vzrok, in ne »zgolj« POSLEDICA, ki (lahko) priča o obstajanju neke bolezni?! Ne, ni tako, v pojasnilo navedem tri primere…

 

Okvara ščitnice ( = mehanski vzrok, fizična bolezen).

Ta okvara se zmore izkazovati na različne načine, med ostalim tudi s povišanim krvnim tlakom, povišanim holesterolom, nerednim izločanjem, slabšimi zmožnostmi mišičevja… in tudi z – »debelostjo«! Pomeni, da je v konkretnem primeru debelost POSLEDICA bolezni, NE bolezen sama po sebi!

Ko bi debelost obravnaval kot bolezen, ko bi se loteval »zdravljenja bolezni ( = debelosti)«, v takšnem primeru bi lahko v nedogled izvajal neke shujševalne postopke, a zadeve nikakor, vsaj trajno ne, ne bi odpravil. V kolikor pa bi odpravil dejanski vzrok (okvarjenost ščitnice) teh težav (ne samo debelosti), bi vse po vrsti, »same od sebe«, izginile…

 

Psihična bolezen.

Pri bolestnih psihičnih stanjih obstajajo tako imenovana mašila, to so neke navade, in ravnanja, s katerimi skuša obolela oseba lajšati lastno stanje, s katerimi skuša dospevati do (žal le kratkotrajnega, nikdar dejansko vzpostavljenega) zadovoljstva, in med ta mašila sodi tudi – hranjenje, bodisi v podobah vnašanja prekomernih količin živeža, bodisi v podobah »basanja« s sladkarijami, vseeno, kajti v stanju psihične obolelosti, v katerem že itak ni neke volje po živetju, posledično tudi ne energije in njenega trošenja, se rado takšno vnašanje jedi odraža na povečevanju telesne teže, posledično na debelosti! Ki se, spet, pokaže, v takšnem primeru, kot POSLEDICA ( = izkaz) bolezni! In tudi v takšnem primeru nobena dieta ne bo zagotovila trajnejšega učinka.

Dolžan sem pripisati sledeče: obstaja tudi povsem nasprotujoč izkaz prekomernega vnašanja hrane, konstantna suhost (lahko se kaže celo v podobah podhranjenosti), nič se ne-lepi na telesno maso, četudi se bašeš s čokolado… in te razlike nastajajo v odvisnosti od konkretnega obolenja in od interesnih področij, če temu tako rečem, obolele osebe (le-te znajo biti hiperaktivne, tam, kjer jih nek obstoječ interes žene v aktivnost).

 

Užitek hranjenja.

So, ki radi »krepko« jedo in jedo tako v povečanem obsegu, kakor tudi »nezdravo« hrano (škrob, maščobe, sladkarije…), ob čemer svoja živetja preživljajo brez omembe vredne aktivnosti, predvsem fizične, pa – kadar vnašaš, celo prekomerno, obenem pa ne trošiš, ni vrag, da se ne bo nabralo kilogramov…

Je takšna debelost bolezen?! Mar takšnim njihova (prekomerna) teža povzroča neka nezadovoljstva, jim tako odločilno posega v živetja, da bi jim bila moteča (običajno je pri boleznih tako, da nam NE prijajo, nam povzročajo slabo voljo, tudi strah)?! Mislim, da ne, kajti – ko bi jo tako doživljali, ni vrag, da se ne bi podali v hujšanje!

Takšni debeluhi zmorejo (če imajo močno, vzdržljivo srce, kakopak) živeti tudi sto let, in to popolnoma zadovoljno, pa bi bilo neumno govoričiti o tem, da je njihova telesna prekomernost nekakšno bolezensko stanje…

Ja, tudi tu moram pripisati: debelost zmore učinkovati (tudi) na srce, kajti debelost pomeni dodatno breme za celoten organizem, treba jo je prenašati naokoli, a kljub temu tudi tako povzročena debelost ni bolezen, kajti – ko bi bila, bi se, po načelu isti-vzrok-enaka-posledica, pri VSEH debelih ENAKO odražala, a se ne.

 

Pred leti sem imel psihičen krč, tako da sem na-svoji-koži (in pod njo) občutil, in spozna(va)l to, o čemer zapisujem. In ena od (fizičnih) podob, s katerimi se je psihično stanje izkazovalo, je bila tudi povečana telesna teža, vendar – ko sem ugotovil vzrok krča, ko sem krč odpravil… jedel sem kot volk, trikrat dnevno obilne količine hrane, a sem v mesecu dni shujšal (ne da bi se to namenil narediti!) za trideset kilogramov, in sem v mesecu dni dospel na svojo »normalno« težo, tisto, katero sem imel pred nastankom krča. Z drugimi besedami: nisem odpravljal »bolezni« imenovane debelost, pač pa sem odpravil dejanski vzrok (psihičen krč), in vsa izkazovanja te bolezni, tudi debelost, so, posledično, odpadla »sama od sebe«…

 

Ne, debelost NI bolezen, je pa lahko vzrok številnih neprijetnosti, in to zlasti takrat, kadar se »strokovnjaki« neposredno prekomerne telesne teže lotevajo (kot »bolezni«), NE dospevajo pa do tistega, kar jo povzroča, do dejanskega vzroka, do dejanske neke bolezni! In takšno »strokovno« lotevanje je popolnoma enako temu, da – bi z nekimi analgetiki, na primer, nenehno napadal povišano telesno temperaturo (češ da je »vročina« bolezen), ne bi pa odpravil nekega vnetja, ali drugega vzroka te »vročine«. In bi se dejanska bolezen krepila, se širila, lahko tudi do usodnega svojega obsega.