V odštevanju

Merim svoj svet, štiri krat štiri,

prav nič ni v njem, le kup nekih snovanj,

rad v njih korak v nedosežno iztiri,

komu, v goltavosti, je še do sanj?!

Merim svoj svet, več ne oklevam,

davno pošel mi je upanja glas,

dneve ostale do konca odštevam,

danes zveri je dvonoge spet čas...

Merim svoj svet, poln je grenila,

reši pred njim me le mir pod zemljo,

se je človeškost prek roba razlila,

vse poteptala, stemnila nebo.

Kadrovska

Naš osliček pridno rase,

travico krog hiše pase,

pridno rase, moč nabira,

kmalu se še aktivira...

Na lokalni ravni sije,

pridobiva simpatije,

dolgoročno je zastavil,

se še v mesto bo odpravil!

Rad čez čas postal bi glavni,

viden na državni ravni,

upanje gradi si smelo:

Če je tolikim uspelo...

Med plotovjem plot(na)...

Tam, kjer raste plot do plota,

tam širjave ni zaznati,

tam še tisočletna zmota

brez težave zna obstati...

tam, kjer plot se s plotom bije,

tam se še najlažje biva,

če obraz se v masko skrije,

in če volja je vodljiva...

tam, kjer raste plot do plota,

kjer se do neba hinavi,

tam je upanje zgolj zmota,

in je trap, na up kdor stavi...

tam, kjer raste plot do plota,

kjer za plotom vsak se skriva,

tam je pamet  zgolj napota,

in neumnost trdoživa.

V odpisu...

Bolj kot se leta mi tko med kosti,

bolj ugotavljam, da sem za smeti,

bržčas še preden sem sploh se rodil,

moj čas neslišno je dušo spustil...

Danes ne šteje, kar nekdaj je štelo,

vse na veliko in vse na debelo,

vse razmetano, brez slednje higiene,

povsod le plazilci, amebe, hijene...

Bolj kot se leta mi tko med kosti, 

bolj ugotavljam, da ta svet smrdi,

v prazno s poplavo smrdečo odteka,

to, kar je štelo, nekoč, lik - Človeka!

Morda uspe(m)...

Ne bom več beračil, nikogar, nikdar,

da v srcu ohranjal bi sanje,

prevečkrat sem upal, v svetu utvar,

ponižal se, trap, v klečanje!

Ne bom več beračil, in prosil zaman,

kdor nima, ne zmore dajati,

preveč zapisalo se v srcu je ran,

nikdar nisem znal trgovati...

Ne bom več beračil, če komu ni mar,

ni treba se v laž mu truditi,

preveč dragocen v mojih prsih je žar,

da smel kdo bi čezenj hoditi!

Bo težka, verjetno, morda pa le znam,

morda izučim leta zrela,

prevečkrat sem upal, v prazno, zaman,

da solza še bolj je bolela.

Spokoj?!

Spokoj...

Ne želim si spokoja,

čeprav včasih o njem sanjarim;

dan moj

je dan večnega boja,

nemir si v njem sam ustvarim.

Drevo...

Zares oživi,

ko mu vetrič dlani ljubkuje,

in mu nebo

srce okrasi,

pa iz krošnje se glas ptic čuje!

Ravan...

Prazna, zel do zeli,

vse zeleno, da kar ubije,

svet sanj,

kadar vse zacveti

in vsa pestrost ubrano sije!

Spokoj?

Dušni mir, ki brezglas

je ko v sitosti glad izpreže?!

Razkroj

naj počaka na čas,

ko pod zemljo se vest uleže!

Muza

Kadar se muza, ali se vsaj namuzne,

črke prav zlahka meče na papir,

če pa zgodi se, da znenada guzne,

v prazno belino zre pekoč nemir...

Muza je šema, rada se našemi,

včasih jezična, v trušču se razda,

ko pa v lahkotnost s krili se opremi,

bleščice trosi prek širjav neba...

Je kot kraljica, sodi in daruje,

ko na povodcu mi drži pero,

v srcu se zbuja, in s krvjo potuje,

če ubeži, me gotovo več ne bo!