(ne)P(r)AVja

Na svetu je veliko pavov,

ki s perjem tujim se krasijo,

nezmožnost lastno potešijo

češ - kako veliki smo, ljudje!

Ni od zavihanih rokavov

odvisna umnost odločitve,

zmagujejo le tiste bitve,

ki v trajnosti uspeh grade!

Ker ni zaznati niti puha,

pri teh, ki tuje vse dosežke

med lastne štejejo presežke,

so glave zvrhane napuha!

Premalo zmožnost je jezika,

prav rado razglasi bedaka,

ki štorasto v svet koraka,

ob lastno nogo se spotika.

Pot do sreče...

Oprostite mi, gospod,

ampak...ko ste me vprašali,

kaj početi, kje hoditi,

in kako z življenjem biti

večne bitke, brez premora,

dokler ne konča se mora,

da še dvom, ki večno rije,

z zemljo svoj nemir ovije...

napak ste, povsem, ravnali:

sem, gospod, zgolj idiot!

Idiot, ki, prek širjave,

sanje v nedogled preganja,

ki živi neke vrednote,

po poteh grenke samote,

če se le da, stran od smetja,

dvoobraznega početja,

od merila lastne riti...

pa, gospod, utegne biti,

da, iz vašega vprašanja,

porodim vam le težave!

Le...če želite, kakor vsi,

sploh ne iščite poti,

tisočletja obstoječe,

bojda, vodijo do sreče!

Smejalček

V hiški pod smreko, ki v mahu se skriva,

že leta prebiva nek škrat razigran,

njegova zavzetost nikdar ne počiva,

zgolj vre, nagajiva, nenehno na plan...

Čez lica rdečica hiti ga razkriti,

in iskrice trosi iz toplih oči,

ob njem se še žalost ne zna žalostiti,

se raje v krohotu donečem solzi...

Zarana, še preden se sonce odpravi,

da v zlatem odelo bi vsak kos neba,

škrat meri stezice skrivnostne, v travi,

v culici smeha obilje ima...

Od jutra do mraka, nenehno ga žene,

v širjave daljavne veselo hiti,

do dne, ko za vselej v penzijo krene,

bi žalost pregnal iz otroških oči!

V nemiru...

Prodal sem dušo, zdaj je v lasti vraga,

ki me snovati nezadržno žene,

in vselej nove verze mi nalaga,

izpil prek njih, nekoč, bo tudi mene...

V spokoju misli dan mi ne mineva,

nenehno sili svoja mi vprašanja,

nič ne pomaga, kamorkoli greva,

za hip miru ni, v nedogled priganja...

Nemir je v krvi, vrel po žilah teče,

drugače, kaže, ni mi dano biti,

nasmeh ogreje, solza me opeče,

kot sveča, plamen me hiti topiti...

Drobtinica vesolja

Življenje je drobtinica vesolja,

menjavajo se dnevi in noči,

ugaša se nasmeh širnega polja,

le včasih nova zvezda zažari...

Hotenjem nedosežne so daljave,

in upanje razblinja se v prah,

a ko oči bi ne bile sanjave,

bi v njih bila praznina, ali strah...

Koraki nepretrganega plesa,

na novo vsak po starem se vrti,

hotenja si umišljajo nebesa,

nebes pa, kot za stavo, nikdar ni...

Ko že se ti zazdi, da najdeš srečo,

se najde kamen, ki hiti v spotik,

tolažbe ni za željo hrepenečo,

v imetju zgolj zamre hotenja mik...

Pa vlečeš se, dokler ti pot ne mine,

navzgor, in hip zatem se spuščaš spet,

prav vsak korak te nosi med spomine,

prek njih v pozabo se utaplja svet...

Na najdi.si

Na najdi.si sem znašel.se,

da najdem.se v koraku,

kar iščeš, tam se najde.vse,

tako kot na bolšjaku...

Na najdi.si je kup težav,

brez njih ni duše žive,

a najde.se kup umnih glav,

pa zlahka so minljive...

Na najdi.si se svet vrti,

z odgovori na dlani,

najlažje, bojda, se živi,

če so napotki dani...

Na najdi.si za vse smeri

so prava navodila,

prav zlahka glad se zadosti,

kaj bi v neznanem rila...

Le tistega, kar sem iskal,

na  najdi.si ne najdem:

kako bi sebe zasnoval,

da v drugih se ne znajdem?!

Skrite rezerve...

V meni so rezerve, skrite,

iščem jih že vse življenje,

brzdam lastne apetite,

me mineva potrpljenje!

Prav prišla bi baterija,

vse temnejše zrem v očesa,

čudno ni, vsa ta kemija,

ki pršijo jo v nebesa...

Ko jih najdem, te odlike,

te adute vseh oblik,

se zapišem med velike

in zgradim si spomenik!