Edini zakon…

… katerega primitivizem upošteva, je zakon palice.

Vrhunec dvoličnosti!

O tem, da so nagonska bitja nemoralna, pričajo tudi njihova dvojna merila, s katerimi ISTE stvari na popolnoma drugačne načine obravnavajo, v odvisnosti od tega, če jih sami počnejo, ali pa jih drugi delajo njim, v odvisnosti od tega, če imajo sami od teh stvari korist ali škodo…

 

Že petintrideset let poslušam bebavo bevskanje o »komunizmu« (mimogrede: komunizem je družbena ureditev, ki v praksi, vsaj v znani preteklosti, nikoli in nikjer še ni obstajala, pač pa obstaja samo v teoriji, o kateri pa tudi ničesar ne vedo!), o »tiraniji«, o »krivicah«, ki so se jim dogajale, o nasilju, s katerim se je izkazoval nekdanji režim… pa bi bilo moč sklepati, da jim je nasilje moteče, da ga ne odobravajo, še več, da se mu zoperstavljajo, obenem pa…

 

Obenem pa podpirajo Izrael in ravnanja, dobesedno genocidna, ki z nasiljem uveljavljajo pravice ene strani, na račun druge, kakopak. In se jim takšno početje zdi povsem sprejemljivo, samoumevno, in se ne zavedajo, da so v tem nasilju SOUDELEŽENI, da se, potemtakem, sami izkazujejo z njim (kako že gre tisto o držati-vrečo-lopovu?!). Še huje, ko bi dospeli do potrebne moči, bi tudi sami na enake načine »razreševali« vse tisto, kar smatrajo kot problematično in potrebno odprave!

 

Kadar na tak način obstajaš, kadar ti smeš početi svinjarije, taiste, za katere druge obsojaš (kakopak v kolikor jih tebi počno), takrat si, pa čeprav si nagonsko butast in se niti sebe kot celote ne zavedaš, nemoralen, nenačelen, nepošten! Takrat vse sodiš skozi lastno-rit, takrat zate nobena pravila ne veljajo, pa je žalostno, da takšna mentalna beda, da takšna pokvarjenost »ureja« vprašanja skupnosti!

V kolikor želim…

… gledati primitivizem, ne potrebujem iskati ne na jugu, ne na vzhodu, dovolj je, da odprem okno, ali pa spremljam dogajanje v parlamentu.

Nenehno delijo na…

… »mi« in »oni«, na »naši« in »ne-naši«, čeprav je dobesedno za vsa »ljudstva« značilna istost, ki se samo navzven drugačna kaže, zaradi različnih okoliščin v katerih živijo. Tudi pri volkovih ter vseh ostalih krdelih in čredah je popolnoma enako.

Samost, moja druga…

Samost, moja druga,

prijaš mi v tišini,

ko se vse razblini

na utrip srca,

daleč je vsa kuga,

daleč vse moreče,

ki temò razvleče

prek oči neba…

 

Samost, moja draga,

v čaši še ni kraja,

naj še malo traja

blage pesmi spev,

misel misli zlaga,

krila so razpeta

in nebo obeta,

da bom poletel…

Kjer ni morale…

… tam ni vesti, kjer ni vesti, tam ni duše.

Sebičnosti ni mar…

… ko s seboj druge izkorišča, pomembno ji je samo tisto, kar njej prija.