Še
nisem srečal razumsko zasnovanega bitja, katerega ne bi bremenile določene
psihične težave, od tistih najlažjih (pomanjkanje zavedanja lastnih zmožnosti,
tudi popolne nesamozavesti, zadržanosti, celo plašnosti…), do težav najhujših
oblik (kronična apatičnost, nevzdržnost sobivanja in, posledično,
samoizolacija, suicidnost…). Tem težavam se, kadar se pojavijo v težjih
oblikah, pridružijo tudi psihosomatska obolenja, kronična, torej »bolezni
telesa« (migrene, razne razjede prebavnega trakta, slabokrvnost… pa, v
najhujših primerih, celo delna ali popolna ohromelost, slepota, oglušelost, izguba
spomina, celo smrt). In te bolezni, »bolezni telesa«, medicina (zaradi
pomanjkanja tako strokovnjakov – s tem potrebnega časa – in zaradi pomanjkanja
sredstev, ne zgolj denarnih) »zdravi« s kemičnimi pripomočki… z drugimi
besedami skuša medicina vsaj ohranjati vzdržnost obstoječega stanja, vendar na
tak način ne zmore bolniku povrniti kakovosti življenja, njegovih umskih in
telesnih zmožnosti…
Seveda,
v najhujših primerih (in kadar ni prepozno) obolela oseba dospe celo v fazo
ustrezne obravnave, ki pa je ne samo dolgotrajna (samo opazovanje in izhajajoča
opredelitev obolenja, lahko traja tudi mesec dni in več!), pač pa je njen
rezultat vprašljiv predvsem iz enega samega vzroka: v kolikor bolnik še naprej
biva znotraj svojega (obstoječega) okolja, potem je malo verjetnosti, da mu bo
terapevt lahko zares pomagal, oziroma, z drugimi besedami, bo terapija terjala
krepko več časa, kot bi ga sicer (rezultat pa je, še vedno, vprašljiv!). Obenem
pa bo bolnik soočen z dokaj bolečimi, med seboj nasprotujočimi se stanji:
medtem ko bo s terapevtom (od določene faze zdravljenja, dalje) čutil
sprostitev, olajšanje, bo v okolju deležen ponavljanja pritiskov, konfliktnih
situacij, kar pomeni, da bo nenehno »skakal« iz dobrega v slabo… da bo nenehno
deležen – nove bolečine!
Okolje
terja ravnanja, skladna z njegovimi mnenjsko/ravnanjskimi vzorci. Dobesedno
terja, ne zgolj pričakuje, pa svoj »prav« (ki je, dejansko, gromozanski
NEprav!!!) uveljavlja s prisilo, s čemer odraščajoče razumsko bitje potiska v
situacijo, podobno primežu. To bitje sicer po logiki čuti (kasneje tudi ve) o
tem kaj je in kaj ni prav, po drugi strani pa je prisiljeno govoriti/ravnati
tako, kot od njega zahtevajo… in sčasoma, zgolj zaradi (lažjega) fizičnega
preživetja, pristaja na te »zapovedi«… in s časom po njih prične tudi
izkazovati samo sebe, se navadi »razmišljati« in delovati natanko tako, kot od
njega zahtevajo.
Predstavljaj
si hlebec kruha, na katerega postavijo težko utež – kruh se bo povsem sploščil,
izgubil bo svojo podobo, postal bo nekaj, kar v svoji zasnovi – ni bil! Natanko
tako se dogaja tudi v psihi: tisti »pravi, razumski jaz« je vse bolj »sploščen«,
je vse bolj zanikan, je potlačen, skrit, zakopan nekje v »notranjosti«, medtem
ko telo deluje tako, kot so ga naučili delovati. In – kakor hlebec ni najbolj
zadovoljen, pod utežjo, tako ne more biti najbolj zadovoljno tudi razumsko
bitje, ki se samega sebe, svojega dejanskega, izvornega, niti ne zaveda več. In
to je tisti razlog, zaradi katerega nezadovoljstvo postopoma preraste v –
psihična (tudi psih-somatska) obolenja!
Vse te
zapovedi so v razumsko bitje vnesene z – besedo! Lahko za vnos, da je »učinkovitejši«,
uporabljajo tudi fizična sredstva kaznovanja/prisile, a vsemu navkljub je
beseda tista, ki je merodajna, kajti – kako boš razumel to, kar od tebe
zahtevajo, če ti tega ne bodo povedali (z besedo, torej), kako se boš ravnal po
zapovedih okolja, če te zapovedi ne bodo izkazane v podobi besednih zvez?!
Tako
razumsko bitje v bistvu samo pripomore k temu, da zapade v psih. težave (zgolj
zaradi tega, da mu okolje dopusti v miru živeti!!!), saj besed ni mogoče v nekoga
kar vsaditi, pač pa jih mora sleherno bitje samo sprejeti, kot merodajne. In
tako se začne tudi razumsko bitje ravnati po določenih zapovedih, ki so povsem
absolutistično zasnovane, in za katere ni moč najti ustrezne logične razlage,
opravičila, v naravi. Tudi tisti, ki se po teh zapovedih ravnajo, jih ne znajo
drugače pojasniti kot s pojasnili, s katerimi je bilo njim (po)streženo.
Največkrat so ta »pojasnila« v podobi »zato, ker tako je (ker tako mora biti)!«
Sčasoma
torej razumsko bitje na tak način vse bolj otopeva, vse manj je tiste naravne
volje, sproščenosti, čistosti v njem, vse bolj postaja zadrto, obenem razumsko –
nezmožno. Dokler ne postane povsem nezmožno in v celoti povzame interpretacije
nerazumske večine. Resda se lahko, v kolikor ima (še) toliko moči, umakne nekam
»na samo«, a s tem zgolj prepreči to, da bi mu okolje zadajalo nove bolečine,
izogne se konfliktnim situacijam, kar pa ne pomeni, da si je izboljšalo tudi
samo kakovost življenja, zares izboljšalo, in še manj pomeni to, da je s tem
obudilo svoje dejanske zmožnosti… ki jih, povsem napačno (lahko celo v podobi
dobesedno slehernega ravnanja, lahko zgolj deloma) uporablja, saj je »svet
postavilo na glavo« (tako, kot je na glavo postavljen pri nerazumskem delu, ki
izhaja iz posledice in išče vzroke zanjo – praviloma izven sebe – na način, da mu
je razlaga dopadljiva, všečna, pa četudi je – povsem skregana z logiko… ki je
nerazumski, tako in tako, ne premorejo).
Z
drugimi besedami: dolgotrajni pogovori, ki lahko trajajo tudi tedne, dan za
dnem, najprej privedejo do odkritja »izhodiščne točke« obravnave, nato sledijo
pogovori, usmerjeni v to, da oboleli (na temelju argumentov, na temelju stanj,
obstoječih v naravi, na temelju etičnega) počasi začne spreminjati lastna
prepričanja (s tem tudi ravnanja), da počasi (v začetni fazi izjemno mukotrpno,
tudi s sproščanjem agresivnosti obolelega – vse življenje so ga stiskali v
kalup, in ko je, končno, v tem kalupu začutil sebi varnost, mu želi nekdo ta
kalup vzeti!) sprejema te argumente, s tem, počasi, preoblikuje lastno mnenje,
dokler na koncu ne oblikuje dejansko svoje, na razumu zasnovano stališče,
katero je zmožen tudi zagovarjati, obraniti s konkretnimi argumenti (in ne več
s tistim »zato, ker tako mora biti«!). In ko oboleli pride v to fazo, ko
prestane preizkus spodbijanja novonastalega njegovega mnenja (je priporočljivo
namreč preveriti, koliko je mnenje posledica nenehnega pregovarjanja, torej
koliko gre za neke vrste vdajo, koliko pa konkretna oseba zares tako misli – če
misli zares, potem ve, kako je do mnenja dospela, in zna, po isti poti, taisto
tudi obraniti, to mnenje postane dejansko njeno, trajno!)… in v tem trenutku
obolela oseba prvič v svojem življenju začuti, da je povsem sprejemljivo to, da
je natanko takšna, kakršna zares je – sledi gromozansko olajšanje, v podobi
sprostitve psihičnega krča (teh krčev je lahko več, veliko, odvisno od presije,
kateri je bil posameznik izpostavljan), sprostitve, ki jo tudi fizično začuti
(tako, kot je čutilo tudi nastajanje krča, v podobi nenehnega stiskanja v
prsnem košu), naknadno sledi izostanek določenih ravnanj oz. (obsesivno
kompulzivnih) motenj, sledi večja umska zmožnost, bolj vedro, lažje –
življenje. Predvsem pa, po odpravi vseh krčev, pride do suverenega bitja, ki se
je zmožno zoperstavljati pritiskom okolja, in je zmožno – biti to, kar zares
je!
Žal
takšna terapija (edina zares pravilna) velja izključno v primeru razumskih
bitij, kajti pri tistih, ki delujejo na osnovi pogojnega refleksa, na temelju
nenačelnosti, ni moč uporabljati etičnih zapovedi za opredeljevanje tistega kar
je, in kar ni prav. Pri njih je »terapija« bolj dresurne oblike, kar pomeni, da
ne odpravlja nakopičenih motenj, težav, pač pa zgolj lajša (že prizadetemu)
preostanek živetja, obenem pa ga naredi okolju sprejemljive(jše)ga.
Toliko
o raznih telovadbah in razmigavanjih… in čarobnih napitkih ter podobnih
sračkanjih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar