Obči »vedo«,
da videz-vara, in »vedo«, da ni-vse-zlato-kar-se-sveti, a v bistvu, zares, niti
tega ne vedo, kaj šele ostalega, kajti…
Taisti,
obči, ugotavljajo, in presojajo, IZKLJUČNO po zunanjosti(h), po tistem, pač,
kar je dosegljivo, neposredno dosegljivo čutnemu zaznavanju. Kot nerazumska
bitja drugače tudi ne morejo, ker…
Že res,
da se zmorejo tudi oni, obči, izkazati z abstraktnim mišljenjem, a se z njim
lahko izkažejo le tako, da – se, sočasno, NE zavedajo realnosti, dejstev, da
jim, sočasno, NE deluje praktično, konkretno mišljenje, pa…
To, da
kot umobolen živiš v nekem abstraktnem svetu, v katerem obstaja vse tisto,
česar zares ni… to, da izmučen in dehidriran doživiš fatamorgano… to, da pod
vplivom narkotikov dospeš do nekih, svojih, blodenj… to ne samo, da je krepko
premalo za tisti biti-razumen, celo nasprotno: takšno abstrahiranje je
nasprotje razuma, in razumnosti!
Velikokrat
sem že doživel, ko sem kazal fotografijo, na kateri je bila upodobljena mula (križanec
med oslom in žrebico), da so »vedeli«, da slika prikazuje podobo konja, in so
to »vedeli« izključno zaradi zunanjosti, zaradi tistega NJIHOVEGA RESNIČNEGA
videz-NE-vara, in tistega, NJIHOVEGA RESNIČNEGA vse-JE-zlato-kar-se-sveti. Pa
tu uporabljam povsem banalen primer, dočim v praksi mrgoli teh primerov, saj
dejansko VSE ugotavljajo skladno s tistim njihovim svet-je-tak-kakršnega-VIDIM!
Ni komentarjev:
Objavite komentar