Moja
pot? Nič kaj hvaležna zadeva, kajti – podal sem se v ugotavljanje tistega, o
čemer nihče noče vedeti. Po poti, na kateri me imajo vsi, in malodane vsak, za
najmanj neumnega, če ne celo norega. Po poti, na kateri je tudi prijateljstvo
na hudih, včasih na prehudih preizkušnjah.
In se
bojujem z njihovimi trditvami, kajti protiargumentov, ti, ki mi ugovarjajo,
nimajo, pa – tudi, ko bi jih imeli, jih ne bi znali, zmogli uporabiti, čeprav…
Sam sem
iskal, te protiargumente, ko sem do
spoznanj dospeval, pa jih hotel preveriti. In – le kako preveriš trdnost
nečesa, če ne tako, da skušaš zrušiti. Tudi jaz sem skušal, kopal po strokovni
literaturi ter…
Resda
nikjer nisem naletel na sklop spoznanj, do katerih sem sam dospel, je pa res
tudi to, da so posamezna dejstva, vsa po vrsti, do katerih je znanost že
dospela, samo pritrjevala mojim spoznanjem. Ter jih, s tem, samo še utrjevala,
namesto, da bi – jih (po)rušila…
Sklicujem
se na Logiko, na Razum, a kaj, ko to počnem v svetu, v katerem obe stvari
poznajo le – po besedah, vsebine, ki naj bi za njima stala, pa ne premorejo. A
kljub temu o njih sodijo, kakor sodijo o vsem ostalem, čeprav tudi le-tega ne
poznajo!
Včasih
pomislim na posameznike, ki so se, skozi čase, izkazovali s tem, da so,
osamljeni, trdili povsem drugače, kot je »vedela« večina. Jim je bilo lažje,
ali težje, v njih mračnjaških obdobjih? V tem, prav tako mračnjaškem, namreč ni
niti malo lahko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar