»Oni so uživali takrat, ko so delali!«

Malo bom »skakal«, skozi ta zapis (kakor to tudi sicer počnem, želeč ne samo trditi, pač pa pojasniti, tudi tiste zadeve, katere se mnogim obrobne zdijo, čeprav, še zdaleč, niso), a, kljub temu, dospel tudi to tistega, čemur tokratno pisanje namenjam.

 

Poznava se že pol stoletja, celo za prijatelja se kličeva, ves čas, čeprav…

Obči »vedo«, da imajo cel kup prijateljev, »vedo«, kaj je prijateljstvo (ma, le česa ne »vedo«?!), ampak…

Prijatelj NI tisti, ki ti pritrjuje, želeč, da ga »imaš rad« ( če je tvoja »ljubezen odvisna samo od tega, če ti nekdo ugodi, potem imaš dejansko rad dve stvari: SEBE, zadovoljnega, in TISTO, s čemer ti drug/i zadovoljstvo poraja/jo!!!), prijatelj ni tisti, ki bo molčal ali se delal, da ne vidi, takrat, ko bi ti bilo potrebno (v tvoje dobro) povedati, daleč od tega: za prijateljstvo NAJ bi bila značilna, v prvi vrsti, iskrenost… potem pa želja, da bi bilo prijatelju čim boljše, in iz te želje izhajajoča (tvoja) prizadevanja… pa četudi jih ta, kateremu jih namenjaš, ne sprejema kot nekaj pozitivnega, njemu dobrega…

Sodi, ta, moj prijatelj, med NEobče (po svoji, naravni, zasnovanosti), vendar še bolj, in dejansko (v praksi) sodi med obče, saj se, zavoljo hujše psihične obolelosti, izkazuje natanko tako, kot se izkazuje absolutna večina – nagonsko, bebasto!

 

Rad je (konzumira hrano), čeprav se mu to, da lahko malodane ves dan to počne, nikjer ne pozna, je suh, kot trlica (že to NI naravno stanje, pač pa priča o okvarjenosti!). Že ko (po)misli na hrano, golta sline. Ko gleda nekoga, ki pripravlja obrok, ali ko to sam, sebi, počne – golta sline. Ko se naje, do nosu, in se še kaj »za sladkanje« znajde na mizi, ma – ni sile, vedno bo, »napokan« do vrha, našel nekaj prostora za tisto, ker je – dobro (bog ne daj, da bi to dobro kakšno uro, dve počakalo, in bi ga kasneje po/jedel). Čudno? Sploh, še zdaleč ne, kajti – hranjenje je eden izmed načinov »mašenja« psihičnega nezadovoljstva! Kadar si v riti, dobesedno, psihično (večina se tega svojega stanja sploh ne zaveda, in tudi moj prijatelj se ne), takrat iščeš razne načine za to, da vsaj do nekega začasnega, čeprav drobnega, zadovoljstva dospeš, kajti – zadovoljstvo poraja energijo, energija daje moč za »iti naprej«…

 

Kakopak, ne bi se imel za njegovega prijatelja, ko me njegovo stanje (dobesedno gledam, iz leta v leto, kako se mu slabša) ne bi bolelo. In – ne bi se imel za njegovega prijatelja, ko ga ne bi skušal »ozavestiti« o tem, njegovem stanju, ko mu ne bi skušal pomagati, čeprav – dokler se obolela oseba sama ne zave, da je z njo nekaj narobe, ali (večinoma je tako) dokler vsaj ne verjame nekomu, ki MU ZARES toliko pomeni, da ga ne bi hotel izgubiti, pa mu raje (in samo to) verjame (da /si/ mora poiskati pomoč), do tedaj so vsi poskusi pomoči, takšnemu - jalovo delo! Pravzaprav niti niso jalovo, nasprotno, celo ogrožajo nek odnos, ki je bil poprej vzpostavljen (večina se že itak izogiba pogovorom, kateri ji niso ljubi, in to izogibanje praviloma pelje tudi do tega, da se, preprosto, nehaš pogovarjat – z nekom, ki te, nenehno, opozarja o tistem, o čemer se ti ne želiš pogovarjat, s čemer se ti ne želiš soočiti…).

 

Kakorkoli že, ker ga ne želim povsem odgnati od sebe (kdo ve, morda pa se »čudež« zgodi, in ga bo privedlo do  tega, da me za pomoč poprosi, ker – sicer, po nekih drugih vprašanjih, ki ne zadevajo njegovega stanja, mi povsem zaupa, velikokrat za mnenje, nasvet povpraša… ker ve, da sem uspešno izvajal tisto, kar sem zastavljal… ker ve, da laganje ni moja odlika, da ne govorim o svojih zmožnostih takrat, kadar jih dejansko ni… ker ve, da sem že razreševal /o-zdravil/ določena psihična stanja), ga skušam »po ovinkih« pripeljati do tega, da bi se vsaj za hipec »zaustavil«, toliko, da vsaj pomisli o tistem je-res-prav-to-kar-in-kakor-počnem, da ga začne, »nekje globoko«, v podzavesti, »glodati«… to »glodanje« je namreč lahko začetek nekega resnejšega razmišljanja, delovanja. In, med ostalim, tudi njegovo (nenormalno, prekomerno) privrženost hrani, hranjenju omenjam…

 

»Se ti sploh zavedaš, tega, da vse dneve preživiš v hranjenju, če ne v tistem, ko s krožnika jemlješ, potem v tistem, ko se v mislih hrani posvečaš?! Se sploh zavedaš, da se niti toliko ne moreš brzdat, da se ti sline ne bi porajale, pa jih na litre požreš, še preden sploh do krožnika prideš?« sem ga skušal opozoriti na njegovo NEnormalno, NEnaravno stanje (VSE, kar ni skladno z Naravo, z njeno zasnovanostjo, je NEnormalno, okvarjeno!). »Se sploh zavedaš, da je tebi hranjenje, v bistvu, smisel tvojega obstoja, medtem ko je, v naravi, zgolj – zadovoljevanje fizioloških potreb, zgolj vnašanje tistih sestavin, katere telo potrebuje, da lahko funkcionira?!«

 

»Vsakdo ima neke užitke, in meni je jesti eden izmed njih,« slišim v odgovor, pa nadaljujem…

»Si predstavljaš… ko bi bili vsi takšni, kakršen si ti, potem – ti ne bi niti krožnika poznal, pa stola, mize, straniščne školjke… še vedno bi, z gorjačo prek ramena, taval naokoli, iščoč hrano! Kaj misliš, da je Človek na Svetu zato, da – žre in pije, serje in ščije?! Pomisli na vse tiste, ki so se, dobesedno, odrekali nekim hotenjem, celo potrebam, marsikdaj celo živeli na samem robu preživetja, in so to počeli zaradi tega, ker so nekim svojim zamislim, idejam sledili, pa, med ostalim, Svet »odkrivali«…«

 

»Oni so uživali takrat, ko so delali, in v tistem, kar so delali, jaz pa uživam v tem, da jem,« je odgovor, ki je – tudi izhodišče tega pisanja, kajti – za bebavost je temeljna značilnost ta, da je – bebava¨! Pa rada govori in presoja o tistem, česar sama sploh premore ne, česar sploh ne zna početi, do česar še zdaleč, in nikoli, ne seže, a, temu navkljub, o taistem – »vse ve«!

 

Redki so, ki zmorejo TVORITI (snovati, iz-»nič«-ustvarjati), potemtakem so tudi redki, ki se temu tvorjenju predajajo, in vedo, kaj to pomeni, kako se izkazuje. To…

Da nekdo sede k mizi, vsak dan ob isti uri, pa potem do neke (vsak dan iste) ure »ustvarja«, pa (naj bo, če sem že sam v tem »poklicu«) piše… ej, dragi moj, to je tako daleč od tvorjenja, da dlje sploh biti ne more! Že res, da ta zapisuje nekaj, kar (naj vsaj ne bi) pred njim nihče ni, a, v bistvu, opravlja le svoje OBRTNO delo, katerega opravljati se je naučil, s časom, in katerega rezultati so, bolj ali manj, le – obrtni izdelki. Ki postanejo, zaradi »okusa« občosti, celo upoštevani. Po tistem principu, seveda, da žabi ustreza samo po žabje, bebavosti pa samo po bebavo…

Tvoriti nekaj je…

 

Zagrabi te, te vodi in nadzoruje, pa v nobenem trenutku dneva in noči ne veš, če ti bo »pustilo dihat«! Pomnim, neko knjigo, s pesmimi za otroke, sem zapisal v enem tednu, ob čemer – ene same noči nisem prespal, normalno, ker – ko sem legel, in se je noč že krepko odvijala, sem se premetaval, pa me je grizlo, in grizlo, dokler nisem vstal, iz postelje, stopil do računalnika, pa, spet, zapis(ov)al… pa čeprav do četrte, pete jutranje ure, ob čemer je bilo potrebno, malo kasneje – iti v službo!

»Uživali so, ko so delali« - trditev, ki jo lahko izkaže samo tisti, ki pojma o pojmu nima! Poglej…

Če je utrujenost moteča tebi, če te bolijo vsi udi, če potrebuješ počitek, takrat vsakdo, in vsi (celotna Narava) stremi k počitku, in v tem počitku najde (poleg možnosti obnovitve moči) zadovoljstvo, ti pa – namesto, da bi počival, letiš nazaj, k delu, k dodatnemu izčrpavanju… Bentiš, moraš biti hudo bolan, že mazohist, da bi v takšnih okoliščinah užival! Pa…

Nikamor, ampak res nikamor ne moreš iti, se sprostiti, ne da bi imel, nekje »pri roki« možnost uloviti-zamisli-navdih, ker – če te možnosti nimaš, v tistem trenutku, potem te tako močno povleče, stran od tam, nekam, kjer boš lahko ujel tisto, kar se ti samo za nekaj hipov ponuja, in kar bo enkrat-kasneje samo bleda kopija tistega, kar bi v svoji izvirni podobi lahko bilo!

Ne, ne, nikakor si ne morem predstavljati nekega Ajnštajna, da si ne bi, v obupu, pulil las, takrat, ko JE delal, a mu ni tekoče šlo… ko pa mu JE šlo, takrat pa, preprosto, ni videl drugega, kot tisto, kar je počel, in niti pod razno ni  imel časa, priložnosti, da bi ob tem, zaradi tega užival!

 

»Oni« NISO uživali, takrat, ko so delali, kar, pač, so, pač pa…

Tudi takrat, ko uspešno zaključiš neko svoje (in posamično) delo, takrat… ja, res je, oblije te nek val zadovoljstva, kot bi se ti kamen odvalil s prsnega koša, uh-pa-mi-je-končno-uspelo, ampak – TAKOJ za tem začutiš izpraznitev, »akumulator« si do konca vpregel, v njem ni ostalo drugega, kot praznina, in, verjemi, občutek takšne praznine niti malo ni tisto, čemur pravimo ugodje, užitek!

 

K sreči tvornost ne pozna počitka, k sreči se akumulator(ji) relativno hitro, spet, napolnijo (po dnevu, dveh, ko se, pač, neka nova zamisel porodi, pa te potegne, znova, v tisti »moraš«… in kadar MORAŠ, ne glede na to, kdo ti to ukaže, lahko tudi sama tvoja zasnovanost, takrat – kjer se mora, tam NI uživanja!), pa te, spet, potegne v delati-nekaj-novega, pri čemer boš, spet, užival takrat, ko boš začutil kako se ti je nek nov kamen s prsi odvalil…

 

Ja, kravice, na pašniku, tiste, ki so zaradi nekega ljubiteljstva njihovega lastnika, naj pa kar uživajo, v svojem žretju. Jim je dvonog smisel obstajanja pokvaril, kajti – Narava ene same zadeve NI porodila za to, da bi bila sama sebi (in svojim užitkom) namenjena!

 

Hm, ko pomislim, kolikokrat sem že slišal tisti smisel-življenja-je-da-ti-je-čim-lepše…