Na prvi
pogled se ti bo zdelo, da govorim »samo« o jeziku, o njegovi pravilni in
napačni uporabi, vendar – v kolikor si zmožen vsaj malo (raz)misliti, boš,
morda, dospel do ugotovitve, da govorim tudi o lažjem/težjem sobivanju!
Najprej
navedem nekaj nepravilnih
primerov:
Moderna
galerija, hitra hrana, lahek denar, intenzivna postelja, zahtevna miza, nevarna
cesta, težka služba… ne nazadnje sonce-vzhaja.
Čemu,
zakaj so navedeni primeri nepravilni? Preprosto, ker se določene opredelitve
nanašajo na NAPAČNE objekte, predmete, zato ker – GOVORIJO NEKAJ, KAR JE V NASPROTJU Z RESNICO! Ne razumeš?
Poglej…
Galerija
ni prav nič moderna, vedno je, bolj ali manj, enaka (resda včasih popravijo,
očistijo »fasado«), vedno se enako »obnaša« - stoji, tam, na enem in istem
mestu. Pomeni, da ni prav nič starinska
ali moderna, je zgolj takšna, kakršna je. Je pa namenjena prikazovanju
rezultatov določenih smernic (»trendov«), izkazovanih v podobah umetniškega
ustvarjanja, in te smernice se spreminjajo, pa so, med njimi, tako tiste
od-nekdaj-obstoječe, kakor tudi tiste neke, ki so »moderne«…
Hitra
hrana… priprava te
hrane je kratkotrajna, pa lahko rečemo, POGOJNO, da je (priprava) hitra.
Lahek
denar – kovanec za
evro je (približno) enako težak, kot nek drug kovanec, z isto vrednostjo, le –
dospetje, način dospetja do tega kovanca je bil lahak, ni terjal neke posebne aktivnosti, napora.
Intenzivna
postelja je zgolj
postelja, v kateri so oboleli deležni intenzivne
nege.
Zahtevna
miza… miza kot
miza, stoji, čaka, ničesar ne terja, je pa lahko zahtevna njena izdelava,
morda je lahko zahtevna tudi
njena nega (jo je potrebno
premazovati z neko zaščitno snovjo, pa vsak odtis se pozna, na njej, jo je
potrebno loščiti…).
Nevarna
cesta. Grize,
brca, tepe, kaj počne, ta cesta, da je nevarna?! Ničesar, le leži, tam, kjer so
jo polegli, in omogoča svojo uporabo (promet). Je pa res, da so LAHKO nevarne razmere na tej cesti, pa
še to večinoma takrat, kadar TI s svojim načinom vožnje ne boš upošteval nekih,
konkretnih dejstev!
Tudi
služba ne more biti prav nič težka, lahko je težko (težavno) kvečjemu delo,
katerega opravljaš, in v kolikor – mu nisi dorasel?!
In,
kolikor mi je znano, Sonce, še vedno, stoji, na nekem svojem mestu, pa ne more
prav nič »vzhajati«, in »zahajati«… se pa lahko, da bo trditev ustrezala
resnici (dejstvom) dogaja, da se začne svitati, in se začne mračiti…
»Kako
kompliciraš, iz muhe delaš slona, pomembno je, da se zavedamo tega, kar
govorimo!« sem poslušal očitke, na svoj račun, seveda, ker »dlakocepim«, ampak:
Vprašanje:
če SE ZAVEDAŠ da NAPAČNO GOVORIŠ, ČEMU potem – NAPAČNO GOVORIŠ?!
Trditev:
NE zavedaš se niti tega, o čemer govoriš, in še bolj se NE zavedaš tega, kam tvoje početje vodi!!! Kakopak,
razložim…
Kadar
preprosto določene opredelitve zamenjam, pardon, kadar zamenjam objekte, na
katere se opredelitve nanašajo, takrat govorim o tem, da, recimo – oblast pokvari.
O tem, da denar pokvari. O tem, da me je priložnost naredila za tatu. Takrat…
Kakor
to, »jaz«, vedno počnem, razloge lastnega izkazovanja iščem IZVEN sebe, vedno
so mi drugi krivi (opredelitev: nezmožnost, krivec: oblast, denar, priložnost)
za to, kakršen sem! Gremo naprej…
Torej
NE samo, da se NE zavedam tega, o čem govorim, in ne samo to, da NAPAČNO
govorim (govorim laži), pač pa – s tem svojim poenostavljanjem (pa NE
gre, dejansko, za NAMEN poenostavljanja, pač pa gre, popolnoma zares, za
NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA LASTNEGA POČETJA, za BEBAVOST!) jezika v bistvu, na
dolgi rok, samemu sebi zapletam,
kompliciram, otežujem sobivanje, ker – če sobivanje temelji tudi na
sporazumevanju, potem je tudi »meni« v interesu to, da se bom čim lažje,
učinkovitejše sporazumeval, da bom čim manj časa porabil za to, da nekomu nekaj
povem…
Na prvi
pogled poenostavljeno sporazumevanje je – ČIM MANJ BESED! Kaj bi pojasnjeval,
po nepotrebnem, ko pa »se itak zavedamo« (bentiš, ko bi se zavedali lastne
bebavosti, potem ne bi bili BEBCI!).
V času
Neandertalca (tistega starega, ne tega neo-) je sporazumevanje potekalo z zelo
skromnim obsegom nekih medmetov, v najboljšem primeru sestavljenih iz dveh
zlogov, pa…
Sedi,
družinica, v nekem svojem kotu, ko prinori ata Talko, in kriči »baaa, baaa,
baaa«.
Že po
njegovem izrazu, po tem, kako je prinorel, kako krili z rokama, kako se dere ta
svoj »baaa« družinica ve, da – Talko govori o STRAHU. NEKAJ ga je prestrašilo,
nečesa se boji, ampak…
Če
hočejo ostali zvedet, česa je Talka strah, pa da ugotovijo, če se morajo tudi
sami čutiti ogrožene, jim mora Talko »odplesati« nek svoj »prikazni ples«, jim
mora narisati (priporočljivo je, da ima pri roki nek pesek, ali vsaj zemljo,
ker bo za risanje v skalo preveč časa porabil) podobo grožnje, ali pa jih mora
peljati do tja, od koder bodo lahko, na sebi varen način, videli grožnjo. Ki je
lahko…
Prihajajoč
tiger… ali čreda mamutov (namenjena v »našo« smer, in bo tudi »naš« kot
poteptala)… požar, ki se počasi, v brezvetrju, širi proti »našemu« kotu…
kakorkoli že, ko bi Talko znal govoriti, ko bi Talko vedel, da imajo besede
(vsaka svoj) pomen, takrat bi lahko povedal, preprosto tisti
to-in-to-nam-preti. Ne bi porabil niti minute, da bi bil razumljen!
Ti, ki
si zastavil s hitro-hrano, intenzivno-posteljo, sončnim-vzhodom… si že zdavnaj izpričal
tudi to, da je takšno tvoje delovanje na
jezik PRINCIP, in da se boš nenehno ravnal po tem, istem principu!
Vem, da
se težko učiš, vem, da si na pol pismen (nepismen), vem, da imaš »težave« po
vprašanju razumevanja, a, vsemu navkljub - ti jezik vračaš, tja, k Talku, s
tem, ko ga »poenostavljaš«, s tem, ko IZLOČAŠ (odpravljaš) besede, ki se TEBI
zdijo nepomembne, a so še kako pomembne, ker govorijo (vsebinsko gledano) o
nečem, o nekih konkretnih zadevah! Ne verjameš?
Si že
poskrbel za prihodnjo zimo?
Imam
suha drva.
Ja?
Kako suha pa so?
Popolnoma,
do konca!
Pomeni,
da bi lahko že sedaj, ko bi bilo potrebno, kuril z njimi?
Ne, ne,
to pa ne, nikakor!
Kako
ne? Zakaj?
Preveč
vlage vsebujejo, ne bi niti gorela, vsaj dobro ne, pa peč bi pacala.
Tega pa
ne razumem: če so suha, celo popolnoma suha, tako si sam dejal, kako potem
vsebujejo preveč vlage?
Lepo,
nedavno tega je sekal, možakar, in les se še ni utegnil posušiti.
Ja, kaj
pa se potem je posušilo, če so drva suha?
Moja
denarnica! Ko sem plačal drva sem osušil denarnico!
Ja,
takisto kot pri tistih hitrih-piščancih. In – morda se ti zdi, da pretiravam,
samo, veš – princip je princip (določena sosledja, način izkazovanja v odnosu
do nečesa), že kar nekaj časa nazaj si ga zastavil, nenehno se izkazuješ z
njim, pa – niti najmanjše osnove nimam za to, da bi dvomil v tvoje nadaljevanje
izkazovanja taistega principa! Pa ni treba da si mlečnozob-bebo, da bi neke
lol-e in podobne »izraze« vnašal (namesto obstoječih besed, obstoječega
jezika), lahko si tudi »odrasel«-bebo, pa RIP-aš, pa se za tozadevno srce
prijemaš, ko himno igrajo… in se, povsod in z vsem, izkazuješ kot popolnoma
butast papagaj! Pravzaprav vso to kretensko izkazovanje »sodobnih« časov
temelji na tvojem kretenizmu, ti porajaš te čase, pa – če že VERUJEŠ v to, da
neki POJMI slabo delujejo nate, da je, tam, nekje, visoko, visoko nad oblaki,
nek stric, ki nate gleda (in obenem, ta stric, natanko toliko, kot ti, NE ve o
poštenosti, pravičnosti, milostnosti, dobroti…)… če že sedaj, ko HODIŠ V ŠOLO,
ne zmoreš ene, kaj šele dveh strani prebavljivega besedila napisati… povej, na
temelju česa naj verjamem, v to, da ne boš do konca uničil jezika?! Da ga na
sebi (svojim zmožnostim) primerno raven spraviš?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar