Žalostno je, a pride tako...

Žalostno je, a pride tako, da neko zaupanje, celo brezmejno, nadomestijo:

 

Kar zapišeš, to preberem.

Kar poveš, to slišim.

Kar izkažeš, to vidim.

 

In je še bolj žalostno, pravzaprav boleče, ker bi hotel drugače, a kaj, ko niti v prebranem, slišanem, videnem ni neke oprijemljivejše opore zanj.

 

Ja, ne verjemi lažnivcem, kadar govorijo resnico, in še bolj – ne verjemi tistim, kateri niti temeljnih moralnih sodb niso zmožni, da bi jih, na njih osnovi, »grizla vest«.

 

Vest, kaj pa sploh to je?!

Najprej se moraš osvestiti, se samega sebe zavedati, šele naknadno, če kdaj, do vesti dospeti. Potemtakem je vest »misija nemogoče«, tam, kjer ni zavedanja samega sebe!