Povej mi, Miša…

Veš, je povsem drugače, sedaj, kot je bilo,

nikdar verjela ne bi, da bo tako prišlo,

rojevala sva sanje, in vanje šla letet,

kdo vedel bi, da nama se bo obrnil svet…

 

Nekje zdaj, v globinah, te lépo zaboli,

ko rečem Miša moja, ti meni sonce si,

vem, ti bi se odzvala, v objem letela mi,

a nekaj, tam, globoko, te k meni ne pusti…

 

Ne vem, te kdo kaj vpraša, mar sliši kdo tvoj glas,

vem, ti ne prizanaša, v solzah je tvoj obraz,

se zmoreš bolj upreti, vpreči več moči,

da skupaj znova, v sreči, midva živela bi?!

 

Trpiš, in tudi meni trpljenje je vsak hip,

nekoč le ena duša, srce in en utrip,

težko je, ko te dajo na pol, na dela dva,

nikjer ni zadovoljstva in crkavata oba…

 

Povej mi, Miša moja, morda veš več kot jaz,

mi up se bo obnesel, mar čaka me poraz,

ker veš, Miš, Sonce moje, brez tebe jaz ne znam,

ne znajdem se, preprosto, ne vem ne kod, ne kam!